Kot udeleženka enega programa imam dostop do skupnega klepeta preko spleta, v katerem udeleženci delijo svoje situacije, ki se jim trenutno dogajajo v življenju. Ker vidim, koliko nasvetov se nabere, ko določena oseba deli svojo trenutno dilemo v življenju, sem se odločila spisati tale blog. Zavedam se, da je podobna situacija tudi zunaj tega klepeta, v našem vsakdanjem življenju in odnosih.
Naj poudarim, da je blog spisan za tiste, ki delajo (ali želijo delati) na sebi, na opolnomočenju, prevzemanju odgovornosti za svoje življenje in želijo to predajati naprej.
Več zavedanja kot imam, bolj opažam, kako ljudje radi projicirajo svoje zgodbe na druge, pa jih osebno sploh ne poznajo. Tudi sama sem bila del tega dolgo let in se nisem zavedala, da s tem ljudem prav zares ne pomagam pri opolnomočenju ali prevzemanju odgovornosti za svoje življenje. Bilo mi je naravno dajati nasvete, kakor sem bila naučena in skozi celotno življenje spremljala, da to počnejo praktično vsi, ki sem jih poznala.
Iz izkušenj vem, kako naravno mi je bilo dajati nasvete, sploh, ko se je kakšna dobra prijateljica znašla v stiski ali pa je stranka želela napredovati v svojem poslu. Najraje bi skočila v njuno kožo in ju rešila iz situacije.
Sem hvaležna, da sem prišla do spoznanja in zavedanja, da tako žal ne gre, vsaj ne iz vidika, da dobijo ljudje priložnost za lastno opolnomočenje, zaupanje vase, v sprejemanje lastnih odločitev, za prevzemanje odgovornosti za svoje življenje.
Z dajanjem nasvetov lahko pokažemo osebi, da ji prav zares ne zaupamo in da so naše izkušnje/mnenje pomembnejše od njenih. Poleg tega lahko z dajanjem nasvetov škodimo tudi sebi, če se v to sami čustveno vpletemo in pričakujemo, da bo oseba nasvet upoštevala. Tukaj sledi razočaranje za nas, če oseba nasveta ni upoštevala.
Če pogledamo primer osebne stiske. Pri tem dostikrat pride do prenakopičene energije ali velikega števila negativnih misli, ki se želijo izraziti, sprostiti. Zato dodatne misli, v obliki premlevanja nasvetov s strani drugih, v veliki večini primerov prav zares ne doprinesejo k rešitvi, ampak k še večjemu številu misli in še večji zmedi.
Vsaka oseba ima rešitve za svoje probleme že znotraj sebe, na to možnost pa se je potrebno odpreti in si prisluhniti. Odpremo pa se najlažje takrat, ko imamo čistost misli in ko so energije sproščene. V večini primerov pridemo najlažje do čistosti misli in sproščenih energij, ko se lahko svobodno izrazimo o tem, kar dajemo skozi in se pri tem počutimo varne, sprejete, razumljene in podprte.
Seveda za to obstajajo tudi drugi načini, kot je telovadba, meditacija, itd., ampak v tem blogu se želim fokusirati bolj na metodo, v obliki pogovora, ki je meni največ doprinesla pri napredku.
Z vami bom delila primer izražanja z dajanjem nasveta in primer izražanja, ki je povsem podprto, na nenasilen način. Po tem bom pojasnila razliko.
Nato pa bom podala še, kdaj pa je dajanje nasvetov lahko nenasilno.
- primer izražanja z dajanjem nasveta
Izražanje osebe A: “S partnerjem se imava zelo rada, vendar oba delava na sebi in trenutno to povzroča precej trenj, frustracij, … mislim, da se bom odselila, zato, da bova funkcionirala bolje.”
Oseba B da nasvet: “Midva s partnerjem imava tudi težave, ampak saj se da vse rešiti s pogovorom. Najbolje, da mu poveš, kako se počutiš.”
- primer izražanja, ki je podprto na nenasilen način
Izražanje osebe A: “S partnerjem se imava zelo rada, vendar oba delava na sebi in trenutno to povzroča precej trenj, frustracij, … mislim, da se bom odselila, zato, da bova funkcionirala bolje.”
Način nenasilne podpore s strani osebe B: “Če te prav razumem, razmišljaš, da bi se odselila, ker imata s partnerjem trenutno precej trenj in se ti zdi, da bi tako funkcionirala bolje?”
Moji komentarji:
V prvem primeru ne vemo prav zares, ali je oseba prepričana v svojo odločitev, lahko, da je ta posledica slabega dneva in z nasvetom v tem primeru prav zares ne doprinesemo k jasnosti. Poleg tega ji damo vedeti, da je prav zares ne slišimo kaj sporoča, saj takoj vpletemo sebe. Prav tako se vpletamo v njeno odločitev in vplivamo nanjo. To je lahko še posebej nevarno, če oseba nima notranje stabilnosti.
V drugem primeru pa se oseba izrazi in mi se ne vpletamo v njeno odločitev. Preverimo kaj smo slišali in ji s tem damo vedeti, da je slišana, ampak hkrati pa prepuščamo odločitev in odgovornost njej.
Če oseba trenutno še nima notranje stabilnosti ali ne prevzema odgovornosti za svoje odločitve, ji bo ta način komunikacije k temu ogromno doprinesel, če bo želela to videti. Če pa se bo oseba odločila, da raje nebi prevzemala odgovornost zase, začela bežati pred tovrstno komunikacijo ter iskati drugo, kjer bo še naprej prejemala nasvete – je tudi to OK. Tudi to je njena izbira, njena odgovornost. Pomembno je, da to odločitev sprejmemo in nadaljujemo s prevzemanjem odgovornosti za naše življenje.
Kdaj pa je dajanje nasvetov lahko nenasilno?
Ko se v dajanje nasvetov čustveno ne vpletamo in osebi poudarimo, da izključno izražamo sebe, na podlagi lastnih izkušenj in svoje zgodbe in da naša zgodba nima veze s to osebo. Torej, da že na začetku vzpostavimo zavedanje, da je to izključno naša izkušnja in da ima oseba izbiro, da nasvet upošteva ali pa ne. Seveda je pomembno, da to storimo na pristen, iskren način in ne iz vidika manipulacije – kar velja za vse oblike komunikacije.
V upanju, da tudi moje nasvete v tem blogu vzamete kot izražanje lastnih izkušenj in mojih prejetih strokovnih znanj na podlagi odnosov, vas lepo pozdravljam do prihodnjega bloga.
Objem,
Anja