Želela bi si to razliko razumeti in izkusiti že prej. S tem bi prihranila na tisoče dejanj, v katerih sem izhajala iz strahu. Ta dejanja iz strahu pa so tako povzročala še več občutkov strahu, krivde ali sramu, kar še danes občasno prihaja na površje, z željo, da se pozdravi.
Ker nisem razumela/ razlikovala, kako deluje delovanje iz ljubezni in kakšne lepe posledice sproža, me je vodilo tisto kar pa sem v večini poznala, strah. In kar sem poznala, mi je bilo znano, varno, mi dajalo sigurnost. Čeprav mi prav zares ni doprinašalo, temveč sprožalo trpljenje, slabe občutke, stagnacijo. Ampak vseeno mi je bilo takrat lažje se oklepati tega kar sem poznala, kot poizkusiti nekaj novega.
Hvaležna sem, da sem kasneje spoznala, da je kaj drugega tudi še mogoče. Da lahko izstopim iz vrtenja v trpljenju, bolečini, jezi, zamerah, občutkih krivde, … ker v tem vrtenju prav zares ni rešitve, ampak to povzroča samo še več teh občutkov. Univerzum me je pri tem podpiral. Bolj kot sem se zadrževala v teh občutkih, več mi jih je dajal. Kar sem iskala in sejala, to sem prejemala.
Nisem si znala predstavljati, da je zame možna kakšna druga pot. Ko si v tem in te obkrožajo ljudje, ki so v istem začaranem krogu, zna biti težko videti ven, kaj šele najti pot ven. Vsaj moja izkušnja je bila takšna.
Kje se je vse skupaj začelo premikati? Da se je krog delovanja iz strahu počasi izkrivil ter da se je našla pot, da lahko iz tega skrenem?
Pri meni se je vse skupaj začelo z zelo močno željo, namero, da si želim spremembe. Da sem to izrekla in da sem v sebi, pa čeprav le za par sekund, prebudila voljo po tej spremembi in jo občutila ob izrečeni nameri.
Izrekla sem namero, da si želim iti v smer urejenih, pristnih, ljubečih odnosov, lahkotnega delovanja v življenju, svobode v odnosih, notranjega miru ob svojih dejanjih, … in da sem za to pripravljena narediti prav vse. Zelo močno sem si želela spremembe, vedela sem, da na takšen način ne želim živeti svojega življenja in da si ga po novem želim živeti radostno, lahkotno, celostno, izpopolnjujoče, sproščeno.
Po izrečeni nameri pa sem se vrnila k staremu delovanju, ki pa je začelo doživljati spremembe. V življenje pa so mi počasi začele, na zelo jasen način, prihajati priložnosti, ki so podpirale mojo namero in mi ponujale priložnost, da se odprem na nekaj drugačnega. Na nove možnosti.
Ja, bilo je strašljivo na začetku. Bom dala dva svoja primera, ko je bil moj strah pred spremembo visok kot gora. Na pot mi je prišla priložnost, da se vpišem v izobraževalni program, za katerega še v življenju nisem dala toliko denarja. Nisem vedela, če bo šlo skozi z denarjem – sem pa zelo jasno vedela, da je to tisto, kar sem klicala in da je to tisto, kar potrebujem. Potem pa me je bilo strah še tega, kako bodo ljudje, ki so mi bili blizu, sprejeli, da se bom udeležila takšne vrste izobraževanja, ki je bilo, po mojem mnenju, kar malo “drugačno” od običajnih, katerih sem se ponavadi udeleževala ali pa so se jih drugi okoli mene.
Več dni sem oklevala, namreč strah me je želel prepričati, da mi je OK kjer sem in da prav zares ne potrebujem spremembe tako zelo. Bal se je zase. Bal se je, da bo na nek način “umrl” in jaz sem se bala, da brez njega ne bom več ista. Kdo sploh še bom, če naredim ta korak naprej?!
Torej, če bi izhajala iz strahu, se v program ne bi vpisala, četudi bi jasno vedela, da je to tisto, kar v tistem trenutku potrebujem. Zavedanje bi bilo prisotno, moč za narediti korak naprej pa ne. To bi me ohranjalo še naprej v stagnaciji, vlogi žrtve, oz. vrtenju v krogu. Ker pa sem vedela, koliko mi bo program doprinesel k moji rasti in posledično tudi drugim, ki so v odnosu z mano, sem se odločila za izhajanje iz ljubezni do sebe in drugih.
Lahko bi rekla, da sem se vrgla na glavo, ampak danes sem vesela, da sem se. Po tem, ko sem naredila korak naprej, sem videla, da so bili ti strahovi “čisto se bom spremenila”, “kdo bom sploh še jaz potem”, “ne bom preživela tega” nepotrebni in da je ego vse skupaj zelo “napihnil”. Ja, znala sem biti prava kraljica drame.
Enkrat, ko sem odločno prestopila naprej, se je vse sprostilo in znotraj mene se je v prostoru, ki ga je prej naseljeval strah, ustvaril nov prostor za nekaj lepega, kar sem si želela priklicati v življenje. In z vsakim (sprva strašljivim) korakom naprej v življenju, je bilo tako. Več prostora za tisto, kar sem si želela.
S plačevanjem programa ni bilo težav, pa tudi ljudje okoli mene so se počasi navadili, sprejeli in podprli mojo odločitev, četudi je mogoče niso čisto razumeli. V moje življenje pa so, z vsemi spremembami, ki so jih moji koraki naprej sprožili, začeli vstopati tudi ljudje in med drugim tudi partner, ki so mojo pot/razmišljanje/delo na sebi popolnoma razumeli in podprli. Transformirali so se “stari” odnosi in kreirali so se novi, pristni, iskreni, izpopolnjujoči.
Ta pot me je, korakom po korakom, pripeljala do tega, da danes znam izkusiti in razumeti, kako je delovati iz ljubezni in prepoznati razliko med delovanjem iz strahu ter delovanjem iz ljubezni.
Še danes pa se učim in poglabljam svoje zavedanje tega. Z vsakim korakom naprej občutim to kot, da je to neko novo rojstvo zame, v smislu globine izkušanja (življenja, ljubezni, podpore, varnosti, hvaležnosti, povezanosti, …).
Delovanje je lahkotneje, življenje je postalo izpopolnjujoče, odnosi pristni, globoki in ljubeči, počutim se varno, podprto in imam zavedanje, da se bo vse še poglabljalo – ker si te rasti želim še naprej. Imam izkušnjo, zakaj si želim še naprej odkrivati izkrivljene poti za tiste prestrašene in ranjene delčke sebe, ki se morda še vedno sučejo v kakšnem krogu ali delujejo iz strahu.
Prestrašenih delčkov, znotraj mene, ki sem jih sprejemala korak po korakom, je bilo nekje milijon 😀 . Ne želim nikogar strašiti, da se ne izplača niti poizkusiti, ker iz lastne izkušnje lahko rečem, da je vredno čisto vsega truda. In tudi pri meni se je tehtnica po določenem obdobju dela na sebi prevesila.
Tudi če vsi moji delčki še niso bili pozdravljeni, so se tisti, ki so bili, začeli povezovati v celote in počasi prevesili tehtnico na svojo stran. Tako se je poglobilo moje zavedanje, spreminjalo delovanje, komuniciranje, življenje. Ni se bilo potrebno več “matrati”, da bi izhajala iz ljubezni, ampak se je začelo to dogajati spontano, samo od sebe.
Še vedno se zgodi, da v kakšnem dejanju izhajam iz strahu, ampak se tega, po vsem delu na sebi, hitreje zavem in lahko z ozdravljenimi deli sebe ta prestrašen del lažje in učinkoviteje podprem. In ob tolikšni podprtosti, je prestrašenemu delu lažje iti naprej ter se pridružiti ostalim.
Kot bi gradili ladjo – če bi jo samo eden, bi bilo veliko težje, kot če več ljudi stopilo skupaj, se povezalo in podprlo eden drugega. Tako bi bilo delo opravljeno hitreje, lahkotneje in tudi bolj učinkovito, ker bi vsak prispeval svoj mozaik k skupni celovitosti. 🙂
Upam, da sem na razumljiv način opisala svojo izkušnjo. V kolikor se pojavi kakšna nejasnost, vabljeni, da mi pišete. Z veseljem pojasnim in po želji delim še kakšno izkušnjo, za lažje/boljše razumevanje.
Ljubeč objem vsem, ki ste prebrali moje izražanje.
Anja