Pridejo situacije, ki mi ponudijo določene stvari iz preteklosti, na površje, z namenom, da so videne, ozaveščene, sprejete in da jih transformiram v nekaj kar me bo v prihodnje podpiralo.
V teoriji vse lepo in prav, problem včasih nastane, ko vidim te stvari kot preveliko oviro, s katero se trenutno ne bi želela soočiti. Na začetku dela na sebi, se včasih niti nisem znala soočiti ali pa me je bilo strah, da če bi se soočila, da bi se v tem zataknila in ne znala ven.
Ker se je danes zjutraj prikazala ovira, ki sem jo prav tako na začetku videla kot velik zalogaj, sem se odločila, da se izrazim in da vidim kaj iz tega nastane. Nimam nobenih pričakovanj, da bom to izražanja objavila, to se bom odločila na koncu. Sedaj mi je na prvem mestu, da se gmota misli in občutkov izrazi, da pridobim več jasnosti, kaj vse to napaja in to transformiram.
Več kot očitno sem se odločila blog objaviti in en primer svojega procesa deliti z vami. Naj dodam, da sem sama dala skozi že preko 300 terapevtskih procesov, zato je šlo pri tem nekoliko hitreje/lahkotneje skozi. Tudi če ste sami na začetku dela na sebi, vas vabim da berete dalje, bi vam pa vseeno iz izkušenj toplo priporočila, da si za podporo poiščete strokovno pomoč, vsaj od začetka. Pri tem vas lahko strokovno podprem tudi jaz, tako da, v kolikor bi si želeli moje podpore, vabljeni, da me kontaktirate.
Ovira (v obliki misli, čustvenih, energetskih blokad,…) je nastala, kot sem razmišljala o urejanju objav za socialna omrežja, za blog “Ali dajanje nasvetov pomaga pri opolnomočenju druge osebe”.
Prišlo je na površje, da kako lahko jaz sedaj govorim o nečem, če sem sama delala iste napake? Tudi sama sem dajala nasvete, mnogim in večino svojega življenja.
V mislih je odzvanjalo, da bi bilo mestu, da utihnem in se pospravim nekam v ozadje ter nikoli več ne prikažem. “Grešnica!”, “Kaj se greš?!” in ostale sovražne besede. (Po zaključku pisanja bloga sem določenim odsekom dodala komentarje, v oklepajih in poševno pisavo, kaj se je v sklopu mojega procesa dogajalo, za lažje razumevanje. V tem delu: “Sama sebe želim kaznovati za napake”).
Ko sem jezo izrazila v mislih in tudi naglas, se je začelo mehčati. (V preteklosti se je dostikrat jeza izrazila tudi s kakšnim boksanjem v blazino, nato transformirala v žalost in potem sem dovolila, da se izrazi tudi žalost, skozi jok, itd.).
Mi je pa tukaj, v procesu, postalo jasno, zakaj z besedo “grešnica” in občutki, ki napajajo takšne in podobne besede jeze do sebe, nekateri ljudje ali ustanove upravljajo z ljudmi. Ker se jih veliko na tem mestu zatakne. Obstanejo pri sovraštvu do sebe in obtoževanju. Ne znajo naprej, brez pomoči druge osebe, za katero pa vprašanje, če zna resnično peljati naprej ali pa še naprej podpira grešniško/do sebe sovražno miselnost (ponavadi se to dogaja na zelo pretkan način).
Vsi smo že, oz. imamo v sebi potenciale, da smo božanska, čista bitja (tudi ljudje z napakami) in to je nekaj, kar bi se po mojem mnenju moralo predajati naprej, ljudi inspirirati ter jim pomagati pri transformaciji, pri odkrivanju svojih potencialov, na zelo nežen, sočuten način, brez vsiljevanja svojega mnenja ali delovanja iz nadmoči.
Tu sem se že nekoliko dotaknila duhovnosti, v katero se bom poglobila kdaj drugič. Če se vrnem nazaj k svojemu procesu, me je zadelo to, koliko sovraštva in obtoževanja do sebe je bilo živega.
Hkrati pa je prišla že samo s tem, ko sem se izrazila, tudi jasnost, da takrat enostavno nisem znala drugače ( “Z metodo izražanja sem dala vedeti svojemu egu, da ga slišim, da je viden in sprejet – če bi ga odrivala, bi si samo škodila”). Bila sem v kolesju tega, kar je delala in učila večina, tega, kar sem se tudi sama naučila od drugih. In to sem predajala naprej, v dobri veri, da ljudem s tem pomagam. Objela sem se in si izkazala empatijo (Prihaja več razumevanja, sprejemanja).
Je to lahko izgovor za svoje preteklo početje? Iskreno ne vem, vem pa, da je zame to moja resnica, da je bila to moja takratna realnost in tega ne morem več spremeniti. Če sem sedaj čisto iskrena, niti ne bi želela.
Ker lahko šele sedaj, po izkušnjah iz več strani, vem, kakšen način mentorstva/ coachinga ali izvajanja terapij najbolj prispeva k opolnomočenju ljudi, ki si to želijo in to potrebujejo. Vem kako je biti prisoten v kolesju in kako lahko sedaj nekomu, ki je trenutno v tem in si želi iz tega izstopiti, bolj celostno doprinesem. (V tej fazi se je ego umiril, odmaknil in vse se je počasi transformiralo v razumevanje, sprejemanje, odpuščanje, jasnost glede nadaljnjega delovanja).
V knjigi “A guide to Integral Psychotherapy” strokovnjaki pojasnjujejo, da ljudje na različnih nivojih zavedanja, potrebujejo različne oblike mentorstev, svetovanj. Medtem, ko nekateri potrebujejo zgolj reflektiranje, drugi dejansko potrebujejo nasvete. Iz tega in iz izkušenj, oz. rezultatov vem, da sem tudi z dajanjem nasvetov takrat marsikomu, ki je točno to v tistem trenutku potreboval, doprinesla.
Po samem procesu imam še več jasnosti in sprejemanja do tega, zakaj so se nekatere stvari zgodile, kot so se. Prav tako sem dobila jasnost, da sem blog “Ali dajanje nasvetov pomaga pri polnomočenju druge osebe” spisala za ljudi, ki se želijo opolnomočiti, naučiti prevzemati odgovornost za svoje življenje in pri istem pomagati tudi drugim. Tisti, ki jim to ne ustreza ali pa ne na takšen način, bodo našli tisto kar jim, drugje. In vse to je popolnoma OK.
Ta spoznanja, ki jih imam danes (po tem, ko so meni na pot stopili mentorji, ki so mi prvi omogočili varno okolje, sprejemanje, znanja in svobodo, da se prav zares sama opolnomočim), me ženejo k napredku in predajanju tega še naprej. K temu, da še naprej odkrivam globine sebe, se učim, sprejemam, transformiram, napredujem in tako še bolj celostno doprinašam drugim.
Včeraj sem zagledala eno slikico, ki je krožila po Facebooku.
(dizajn fotografije: Darija Aija Planovšek)
Kar mi je stopilo v ospredje je bila predvsem beseda “nesprejemanje” in to od kakšne vse radosti, lepote življenja me lahko odvrača, če ji ne pomagam se transformirati v “sprejemanje”. In ne odpustiti si, je zame isto kot ne sprejeti.
Si bom na tem mestu dovolila dodati svojo misel, kot dopolnitev zgornjim odgovorom Rumi-ja.
“Kaj je obžalovanje?
Ne odpuščanje sebi za pretekla dejanja, za katera nisem znala drugače.
Ko si odpustim, to postane svoboda.”
Vidim, da šele, ko si odpustim, ko sprejmem in objamem svoje pretekle napake, šele takrat lahko, iz mojih izkušenj, prav zares grem naprej in začnem delati drugače. V nasprotnem primeru, pa se lahko še naprej vrtim v kolesju in prav zares stvari ne izboljšujem, ampak še naprej dodajam k svojemu občutku krivde, grešništva, nemoči in stagnacije.
Hvaležna sem, da sem se lahko iskreno izrazila. Hvaležna sem za vsakogar, ki si bo vzel čas in moje izražanje prebral. Nisem brez napak, daleč od tega, vem pa, da se z vsakim dnem trudim biti boljša, zase in za vas.
Odpuščam si za to, kar je bilo, se sprejemam in pozdravljam to kar prihaja! 🙂
Objem,
Anja
Vir:
Forman, D. M. (1975). A guide to Integral Psychotherapy. State University of New York, 2010.