Občutki slabe vesti glede preteklih dejanj

Parkrat se mi je zgodilo, da me je prešinila misel, če bi šla stare objave, bloge, videe, ki ne resonirajo več z mano izbrisati. Ker se je moja realnost spremenila, prav tako moje razmišljanje, pogled na določene situacije, delovanje.

Ko sem se poglobila v to, sem videla, da je te misli sprožil strah pred obsojanjem, češ “Poglej njo, ki je kar za isto stvar čisto spremenila razmišljanje” ali pa “Prej je zagovarjala nekaj drugega, sedaj pa to” in podprl občutek nemoči, da se ob takšnih komentarjih nebi znala ostati mirna ali pa se postaviti zase in stati za zavedanjem, znanji, izkušnjami, ki so prisotne v sedanjosti. Da nebi znala stati za procesom napredka, ki sem ga v tem obdobju doživela.

občutki slabe vesti glede preteklih dejanj

Poznam ogromno ljudi, ki ima za eno stvar celo življenje isto razmišljanje, ne gre jih premakniti (in tudi to je povsem OK), poznam pa tudi vedno več ljudi, vključno z mano, ki dnevno delamo na sebi in se konstantno transformiramo, spreminjamo. Lahko bi rekla, da vsake toliko časa kar ponovno rojevamo. In z vsem tem se spreminja tudi naše zavedanje, naša percepcija do vsega.

Pomembno je sprejemanje, da sem v tem trenutku, s tem zavedanjem/ znanji/ izkušnjami povsem OK.

V procesu dela na sebi sem ugotovila, da nič prav zares ni stalnica, da je življenje živo in da je najbolje, da se mu prepustim (in hkrati ohranjam zavedanje, notranjo stabilnost – da se izognem temu, da me premetava sem ter tja). Spoznala sem, da je ravno sprememba moja stalnica, ki pa me vodi k napredku. 

Da je to, da se sprejmem s trenutnim zavedanjem, znanji, izkušnjami in sproti izražam, zame trenutno najbolj pristno. Da ne čakam na perfekten trenutek v prihodnosti, ko bo neko določeno stanje zavedanja in znanj prisotnih. V tem primeru lahko pride do neizražanja/ stagnacije, ker se lahko to stanje zavedanja, ob delu na sebi, poglablja v nedogled, jaz pa imam vedno znova občutek, da še nisem dovolj. 

kako si odpustiti za pretekle napake

Kako se poznajo konstantne spremembe v mojem življenju?

Če pogledam svoje notranje in fizično počutje, odnose, delo, … je na vseh področjih vsak dan bolj pristno, izpopolnjujoče, lepše, svobodnejše, lahkotnejše. 

Današnje stanje ne morem niti približno primerjati niti s tem, kar je bilo leto nazaj, tolikšna transformacija svojega notranjega in zunanjega okolja se je zgodila. In ves ta napredek me žene, da se še naprej spreminjam, raziskujem, odpiram na doslej meni neznano. Ker vem, čutim, vidim, da je vredno. 

Ob pisanju tega bloga sem prišla v stik s sprejemanjem sebe, z zavedanjem svoje notranje moči in zaupanjem vase, da se lahko lahkotno postavim zase in svoje trenutne izkušnje/ razmišljanje, če bi bilo to sploh potrebno in če bi si tega sploh želela. Z delom na sebi tudi vem, da enkrat, ko je prisotno samozavedanje, ovire in strahovi kar razpadejo/ se transformirajo sami od sebe. Mi je pa bilo vseeno zelo dragoceno se povezati s sabo in svojimi notranjimi potenciali ter izkušnjo še poglobiti.

Lahko da bom že čez par mesecev prebirala ravno tale blog in razmišljala ob prebiranju “Kaj vse bi lahko dodala, spremenila, še oplemenitila”. Hkrati pa tudi vem, da bo blog takrat lepo ogledalo mojemu napredku, v smislu kaj vse sem naredila na sebi v tem času. Prav tako bo doprinesel k temu, da sprejmem ta delček sebe, ki se je v določenem momentu želel izraziti na njemu takrat pristen način. Ali pa tudi ne. 🙂

Objem,

Anja

Deli blog s prijatelji!