Ob jutranjem deljenju objav preko Facebooka, v trenutni Korona situaciji, sem se obrnila vase in povprašala, na podlagi katere potrebe to počnem. Želela sem preveriti, če se v meni skriva še kaj nepredelanega in kje je moja trenutna priložnost, da še dodatno zrastem.
Vsekakor je s socialnimi omrežji ustvarjen prostor za izražanje česarkoli, med drugim tudi jeze in strahu, to izražanje pa lahko prispeva k naši rasti, oziroma še več notranje harmonije, če znamo to priložnost prepoznati, se ozreti vase. Pogledati kaj se ob izražanju sebe in drugih dogaja znotraj nas. Trenutna situacija je bila zame izziv, namreč prvič smo se znašli v čem takšnem, sem pa zanjo izjemno hvaležna, ker mi iz dneva v dan ogromno doprinaša k napredku.
Ob vsem tem sem pobrskala še po drugih preteklih dogodkih, ki so mi bili izziv in preverila, kaj mi lahko dajo, če se obrnem vase. Prišla sem do 1 konkretne situacije, ki jo bom v tem blogu zapisala in kaj sem se iz nje naučila.
Bila sem na pogrebu in iskreno rečeno me je sprva za par sekund stisnilo, ko sem videla, kako ljudje nosijo maske na prostem, kljub varnostni razdalji.
Kmalu po prvem “šoku” sem se obrnila vase in prišla v stik s sabo in tem, da sem popolnoma varna, svobodna in da zaupam vase in svoj imunski sistem. Prav tako zavedanje, da spoštujem svobodo drugih in se držim varnostne razdalje. Pojavil se je notranji mir in dopuščanje svobode sebi ter drugim.
Pred pisanjem tega bloga pa sem se ponovno prepustila terapevtskemu procesu poglabljanja vase z razlogom, da pogledam kaj je bilo pod prvotnim “šokom” v opisani situaciji na pogrebu. Izrazila sem vse prvotne misli, ki so se mi pojavile, preden sem ponovno prišla v stik s sabo, naglas. Že s tem, ko sem misli izgovorila naglas so izgubile težo. Po tem sem se umirila in obrnila vase ter preverila kateremu notranjemu jaz-u so te besede pravzaprav namenjene.
Ponovno (namreč večx sem že delala podoben proces) sem uzrla Anjo, ki leta nazaj ni bila zmožna videti svoje resnice in jo izražati. Ki je bila tako zelo v svojem “filmu”, na tekočem traku zmedenih misli, težav, zapletov, prevzemanjem odgovornosti za druge in neprevzemanju odgovornosti zase, notranji disharmoniji, … da sploh ni bila zmožna umiriti svojih misli in ustvariti kapacitete, da bi njena lastna resnica lahko prišla na dan. Da bi imela kapaciteto razmišljati z več samozavedanja.
In ravno odpor do te Anje iz preteklosti in nerazumevanje njenega stanja, da v tistem obdobju enostavno ni znala drugače, je samodejno sprožil prve reakcije na pogrebu ob pogledu na ljudi, ki so na prostem nosili maske. Videla sem, da je potrebno popolno razumevanje in sprejemanje sebe, tudi svoje preteklosti, preden lahko resnično razumem dejanja in besede drugih.
V tem procesu se je znotraj mene pojavilo razumevanje oseb, ki so, kljub varnostni razdalji in na prostem, nosile masko in tega, da vsak od njih doživlja svojo zgodbo, v svojem ritmu in da je to popolnoma OK. Vesela sem, da se to izraža, da stvari prihajajo na plano, je pa pomembno, da ob vsem tem ohranim stik s tem, kar je moje in da imam zavedanje glede tega kje je zame priložnost, da se nekaj iz tega naučim.
V meni je zrastlo zavedanje in razumevanje do lastne Anje iz preteklosti in kako je ona, v njenem takratnem stanju hrepenela po tem, da bi ji lahko nekdo rekel, da je čisto OK takšna kot je, da je varna in ljubljena, na empatičen način (neglede na takratno situacijo v sistemu in neglede na to, kaj je ona takrat počela).
Kakršnakoli jeza ali nestrpnost v izražanju sta, predvsem v preteklosti, Anjo od resnice samo še bolj odvračali, pa čeprav ji je to nekdo izražal 1 meter stran od njenega obraza. Temu se je upirala, ker je bila ranjena, prestrašena, nemočna in se je zaradi načina izražanja raje še bolj skrila, kot pa odprla, prišla v stik z notranjo močjo ter pogledala resnici v oči. Enostavno ni znala, ni imela kapacitete za to.
Sedaj, ko pogledam nazaj vidim, kako zelo je potrebovala potrpežljivost in občutek varnosti, da se je lahko začela počasi odpirati, spuščati bremena vzgoje, okolja, sistema, epigenetike, vplive preteklih življenj, … in ustvarjati kapacitete za razmišljanje z več samozavedanja.
In tudi to je OK. Vsi smo čudovita bitja, ki delujemo in se izražamo vsak na svoj način, v svojem ritmu, kakor pač v določenem obdobju znamo in zmoremo.
Danes, ob pisanju tega bloga, se je zgodil čudovit moment, ko sta se Anja iz preteklosti, s svojimi izkušnjami in Anja iz sedanjosti, z večjim zavedanjem sebe, združili in skupaj izrazili v tem blogu. Nastala je notranja harmonija, sprejemanje, razumevanje, podpora, mir in želja po ustvarjanju, izražanju.
Želim še dodati kaj mi je takrat, ko nisem imela toliko samozavedanja doprineslo, da sem se počasi začela odpirati za delo na sebi.
Predvsem to, da sem se odprla na ljudi, ob katerih sem začutila iskrenost v njihovem izražanju, lahkotnost, njihovo notranjo moč, razumevanje sebe in predvsem to, da so živeli kar so predajali naprej. Da so prevzemali, ali pa se trudili prevzemati odgovornost za svoje življenje. Da so izražali sebe in mi dopuščali svobodo ob prebiranju/poslušanju njihovega izražanja. Ob njih sem prvič začutila varnost, da se lahko odprem, začnem delati na sebi in popolno podporo, v primeru, če bi se mi kje zataknilo. Neizmerno sem hvaležna za vsakega od njih! 🙂 V kolikor bi si vi želeli podpore na sočuten način, v varnem okolju, vas vabim, na Reiki terapijo ali pogovor. Več informacij lahko najdete tukaj.
In še kratka, zaključna misel. Trenutno situacijo vidim kot odlično priložnost, da zrastem in da iz dneva v dan še bolj odkrivam sebe, svojo notranjo moč, svojo resnico, potenciale, poglabljam zaupanje vase in vse to izražam.
Anja
Deli blog s prijatelji!