Kar par dni sem razmišljala o tem, zakaj sem zjutraj, po tem, ko sem vstala, vedno čutila ogromno teže se vsesti za pisalno mizo in začeti z ustvarjanjem. Zakaj sem raje delala z računalnikom na kavču, zunaj na travi ali na postelji? Enako sem potem začela razmišljati tudi glede mojega odpora do sedenja za jedilno mizo. Zakaj sem imela vedno odpor jesti za jedilno mizo? In sem raje jedla na stolu, z dvignjenim krožnikom stran od mize ali na kavču.
Po tem, ko sem dala namero, da dobim jasen odgovor zakaj je temu tako, mi je postalo kaj kmalu jasno. Sedenje na stolu, za mizo, je zame, od začetka šolanja naprej pomenilo, da nisem svobodna in sem vedno ob sedenju za mizo čutila pritisk ali celo strah. Namreč prednosti učenja mi niso bile pojasnjene na način, da bi jih razumela kot nekaj pozitivnega. Jaz sem to razumela, kot nekaj kar se mora, drugače me starši ne bodo imeli radi – če ne bo lepih ocen in učiteljica zadovoljna. Pri jedi pa sem se prav čutila pod pritiskom, nesvobodno, ko sem morala pojesti vse ali čakati, da vsi zaključijo s prehranjevanjem.
Ko sem se pred pisanjem tega bloga usedla k svoji pisalni mizi, se je vklopila žalost. Podala sem se skozi proces občutenja žalosti ob spominih in počasi se je žalost sama od sebe transformirala v zavedanje, da danes sem svobodna in varna, ne glede na to, kje sedim. Da sta delo ob mizi in prehranjevanje lahkotna in da se lahko ob tem počutim popolnoma mirno. Da lahko ustvarjam, delam, se učim v svojem ritmu, ko si tega želim in prevsem, da to vse delam zase. Kot otrok namreč nisem imela tega zavedanja in sem večinoma delala stvari, da bi ustregla staršem, oz. “da bi bili starši srečni” – kar se je kasneje v mladosti preslikalo tudi na več drugih področij mojega življenja, dokler se nisem s tem soočila.
To današnje zavedanje, da sem popolnoma svobodna, sprejeta, razumljena in varna za mizo, sta mi prinesla lahkotnost, sproščenost. Nastala je želja, da si pisalno mizo še lepše uredim, dodam rastline, suha zelišča, svečke, kristal in ostale stvari, ob katerih se dobro počutim. Vsemu temu sem dodala še poslušanje manter in drugo nežno glasbo, ki dvigne moje razpoloženje in mi pomaga pri “healingu”, oz. zdravljenju (en primer pesmi, ki mi je dosti doprinesla v zadnjem času, pri občutenju varnosti, ljubezni in podprtosti: https://www.youtube.com/watch?v=e6hEvSvpx7M). Mogoče nekomu malenkostna stvar, ampak zame, ki sem v podjetništvu in je ustvarjanje za mizo praktično del mojega vsakdanjika, je nosila veliko težo.
Sedaj pa lahko počasi, na sebi nežen način, transformiram percepcijo, ki je obstajala skoraj celo moje življenje in sem se je šele dandanes, pred pisanjem tega bloga, zavedla. Sem pa izjemno vesela in hvaležna, da sem prišla do tega zavedanja, ga transformirala in da so se določene energije lahko sprostile. Da sem se jaz lahko sprostila, postala še bolj jaz, se usedla za mizo in spisala tale blog. 🙂
V kolikor ste skozi prebiranje bloga začutili, da tudi sami s sabo nosite kakšno oviro z otroštva, ki bi jo želeli transformirati ob sočutni podpori, v varnem okolju, vas vabim k pogovoru. Več informacij najdete tukaj.
Anja