“Anja, ne se pokazati ranljive, mentorje želimo videti kot naše bogove, ki so brez napak!”
Stavek, ki mi je segel v globine, ki jih pri sebi nisem niti poznala, me na skrivaj sesul in znova sestavil. “Čakaj malo, torej za to, da bom srečna, svobodna, da bom lahko še naprej počela, kar obožujem, ne smem biti več jaz?!”
KOT OTROK RES NE ZNAŠ DRUGAČE, KOT SE PODREDITI
Celo življenje sem se morala izmikati temu, da bi se prikazala ranljiva, češ “Pazi kaj delaš in govoriš, ker kaj bodo pa drugi rekli?!” in imela občutek, da to sploh nisem jaz, da sem prisiljena živeti v kletki, s katero drugi upravljajo. Ko si otrok res ne znaš drugače, kot da se podrediš in živiš, kot drugi dirigirajo. Če ne, si takoj “drugačen”, “čuden”, “poseben”, skratna grožnja za družbo. S tem pa se niti ne zavedajo, koliko škode lahko s tem povzročijo, ker drugače pač ne znajo.
Ko sem zaključila faks, se razšla s (od 8h- 4h) službo in se odselila od doma, sem dobila občutek kril, našla ključ od svoje kletke in občutila svobodo, za katero sem imela občutek, da mi je bila preteklih 15 let odvzeta, oziroma od dneva, odkar sem vstopila v 1. razred osnovne šole. “Kakšna sreča!”, sem si mislila! No, za kratek čas…
Začela sem s podjetništvom in iz srčne želje po pomoči drugim začela deliti kar nekaj brezplačnih vsebin. Tudi sama sem bila enkrat začetnik v marketingu in vem, kako mi je bilo, ko nisem imela pravih oseb okoli mene, na katere bi se lahko obrnila po začetniška znanja, da bi lahko jasneje razumela potem napredna. Vem koliko truda, energije, prevoženih kilometrov, neprespanih noči mi je to odvzelo. To sem želela drugim prihraniti in mi je uspevalo prvih par mesecev, vse dokler me nista zadela dva zlonamerna komentarja pod mojim videom (nekonstruktivni kritiki).
KO TE LAHKO ENA KRITIKA VRNE ČISTO NAZAJ NA ZAČETEK
Ko si “frišen” v tem, nimaš še toliko izkušenj, niti nimaš ljudi okoli sebe, ki bi te na to opozorili, enostavno tega ne pričakuješ. Mislila sem si: “Pa saj ja želim ljudem samo pomagati, zakaj bi me nekdo kritiziral sedaj zaradi tega?”
Čeprav sem z obema osebama to stvar razčistila in je bila na koncu med nami prisotna dobra volja, se me je vseeno močno dotaknilo.
“Sem šla preveč stran od moje kletke? Bi se morala vanjo vrniti? Si mogoče ne zaslužim biti spuščena in svobodno tekati naokoli? Ahh Anja, daj spusti to!” Čeprav sem mislila, da sem sčasoma to spustila, mi je vsekakor pustilo posledice in nadaljnjih par mesecev nisem bila več jaz, brez, da bi se tega zavedala. Kar nekako sem obstajala.
Dokler me ni en dan kolegica iz tega prebudila: “Anja, kaj se dogaja s tabo, nisi več ista, zakaj se tako zadržuješ v svojih videih?”
Kar malo me je šokirala. “Pa saj sem ja čisto OK, kaj mi manjka? Valjda ni to zaradi unih dveh komentarjev, to sem pa ja že prečistila!” Ko sem se objektivno razgledala po področjih svojega življenja, me je zadelo. Ta moja sprememba se je poznala pri vsem, v mojih vsebinah, na prometu, v odnosih, v moji energiji, zdravju, ….
Sama sebe sem nezavedno dala nazaj v kletko, tokrat še manjšo, še ožjo. Dala sem se tja kamor sem mislila, da mi je mesto in tokrat 10-kratno zaklenila! Bila sem spet na mestu, ki so mi ga določili drugi, ker drugi pa ja vedo, kaj je najbolje zame.
To zavedanje me je močno udarilo. Ali bom zaključila s tem kar počnem, ker na takšen način samo ostajam v nekem povprečju, ali pa se bom prebudila, zlomila to kletko in prikazala sebe takšno kot sem, ne glede na to, kaj bo priletelo v mojo stran. Marsikaj sem že dala v življenju skozi in če me še ni zrušilo, me ne bo niti ta preizkušnja. Želim poizkusiti, zaradi sebe in vsega kar gori v meni!
DRZNILA SEM SI TVEGATI, ZARADI SEBE
Takrat sem se odločila za drastično spremembo! Za 30-dnevni izziv avtentičnosti na Instagramu, kjer sem vsak dan v storyih objavljala svoje ranljivosti, stvari, ki jih nisem zaupala niti najboljšim prijateljem in si jih včasih niti sama nisem upala priznati. Tvegala sem. Ja, absolutno sem vmes tudi pomislila “Joj kaj si bo sosed ali pa kakšen družinski prijatelj mislil, če to vidi”, ampak na koncu mi je bilo bolj pomembno, da sprejmem sebe takšno kot sem in da mogoče s tem doprinesem tudi nekomu na drugi strani, ki se sooča s podobno zgodbo.
Odzivi so me totalno šokirali! Koliko žensk mi je pisalo in se mi zahvaljevalo za moje besede, razkritja, inspiracijo. Moja zadovoljstvo pa je predvsem izviralo iz tega, kako je meni uspevalo korak po korakom, premagovati svoje strahove in vsak dan sprejeti en temen delček sebe več.
Takrat sem spoznala eno novo dimenzijo socialnih omrežij, zaradi katerih so mi še bolj prirasla s srcu. S tem, ko postajam vedno bolj jaz, to javno in iskreno priznavam in delim, hkrati doprinašam sebi in še mogoče 1 ali dvema osebama na drugem koncu Slovenije. “Wau!” Kdaj v zgodovini je bilo še to mogoče? Pojavila se mi je močna hvaležnost za to možnost. Ja, lahko bi to počela sama doma, brez, da bi to delila z drugimi- ampak je moja potreba po doprinosu družbi to enostavno prekosila in danes ko pogledam nazaj, nebi naredila prav nič drugače.
Po tem obdobju se mi je ta doprinos sebi, to sprejemanje sebe, ta iskrenost do sebe poznala na vseh področjih. Dvignila se je moja življenjska energija, imela sem več inspiracije za ustvarjanje vsebin, več za predati svojim strankam, lahkotno so se napolnili moji programi, v moje življenje so vstopile nove osebe, s katerimi sem zgradila kvalitetne odnose in se še danes podpiramo. Najpomembneje pa je bilo, da sem ponovno začutila ta občutek zadovoljstva, izpopolnjenosti in izpolnila svojo potrebo, da podpiram samo sebe in da bom v prihodnje naredila vse na temu, da se v kletko več ne vrnem.
VEDELA SEM, DA ZNANJA NISO DOVOLJ, DOKLER NE NAREDIM SPREMEMBE ZNOTRAJ SEBE
Ker so besede lažje od dejanj in ker nas že po naravi meče ven iz ravnotežja, sem se odločila, da pri tem potrebujem več prakse, več pomoči, več usmeritve osebe, ki je že mogoče šla skozi vse to. Ki me bo sprejemala takšno kot sem, v meni izključno videla potenciale in me v tem podprla do te mere, da splavam sama naprej. Ves čas sem se zavedala, da je v meni še neodkritih potencialov, da res lahko doprinašam ogromno, ampak ta občutek ujetosti v kleti se je nekako ves čas na vrvi vlekel za mano. Videla sem, da mi vsa znanja in izkušnje iz marketinga, prodaje, podjetništva ne pomagajo, dokler ne naredim spremembe znotraj sebe.
Nato mi je na pot prišla novica o vpisih v 3-letno Akademijo transpersonalno kognitivne psihologije. Takoj, ko sem samo ošvrknila program, sem vedela, da je to zame! Pa sem prej leta in leta brskala za pravimi programi zame in nič ni prav čisto resoniralo z mano. No, za tega sem v trenutku vedela, da je to to! Ja, sem se ustrašila investicije, vendar sem šla dobesedno “na glavo”, za svojimi občutki in nisem se zmotila.
Nisem se zmotila glede tega, koliko mi bo ta program doprinesel, sem se pa zmotila glede tega, da bo to obdobje nekaj najenostavnejšega v mojem življenju. Da ko bom v tem, bo moje življenje plulo kot barka po mirnem morju. Ravno nasprotno, začelo se je delo na najbolj zadimljenih, temačnih delih sebe, ki so jih leta in leta polnili drugi, ker se kot otrok nisem znala tega ubraniti, kasneje pa sem tem delom z lastno samokritiko, obtoževanjem, izgubo stika same s sabo, postavljanjem drugih na 1.mesta, dodajala tudi sama.
To delo na sebi me je večkrat znova razbilo na tisoč majhnih koščkov, sestavilo nazaj in potem spet razbilo: “Bo tega sploh kdaj konec? Koliko sploh še zmorem? Kdo pravzaprav sem? Kdo sem bila mojih preteklih 29 let? Kako sem lahko šele danes ugotovila kaj to samoempatija sploh je? Zakaj mi to kar sem objavila prejšnji teden ni več pristno? Kam sploh želim? Vse se mi obrača na glavo, aaaa!!”
O odgovorih na ta vprašanja in svojih nadaljnjih odkritjih bom spregovorila še v kakšnih prihodnjih blogih, ker je ta faza globoke transformacije zame popolna zgodba zase, želim pa vseeno zaključiti z mislijo, ki sledi kot odgovor na naslov tega bloga.
“Ja, pokazala se bom ranljiva, ker bom s tem pokazala sebe in končno zadihala s polnimi pljuči! V blogih, objavah, storyih, emailu, … nobenih objav več, samo zato da so. Ne želim živeti v tihem zanikanju sebe, ampak biti v stiku s sabo in z drugim, ki me sprejemajo, takšno kot sem. Zavedam se, da vsi me nikoli ne bodo sprejemali in to mi je OK. Vsi imamo različne zgodbe, različne filme in to je OK. Delam na tem, da sprejemam sebe takšno kot sem, kot sem bila in z večjim sprejemanjem sebe imam tudi večje sprejemanje do drugih in tudi do mnenja, kot je v naslovu. Navsezadnje, mi je toliko dalo, da sem zanj nadvse hvaležna!” 🙂
Anja