Je duhovnost še vedno nekaj strašljivega “bu hu hu”- ali nekaj tam zunaj, kar ljudje zavračajo zaradi negativnih pogledov na religijo?
Naj poudarim že na začetku, da je tale blog plod mojih izkušenj in mojega razmišljanja in da sprejemam, da obstajajo različne izkušnje/mnenja.
Tudi sama sem celo življenje zavračala duhovnost, ker sem jo zamenjevala z religijo. Namreč, zaradi slabih izkušenj z duhovno vodjo, ki nam je pri verouku predajal znanje o poštenosti, skromnosti, nenasilju, ljubezni do sočloveka- sam pa pred očmi nas otrok počel popolnoma nasprotno, sta besedi “Bog” in “vera” pri meni dobili negativen prizvok.
Besedo “Bog” sem tako zamenjala z “energija”, ker sem ves čas čutila, da nekaj pa je “tam zunaj”. Imela sem zelo močno intuicijo, razvito jasnovidnost, jasnočutnost in jasnovednost. Nič od tega pa si nisem znala bolje pojasniti, oziroma razviti. Niti nisem vedela, na koga se naj obrnem, da me bo razumel in ne gledal postrani. Namreč do nedavnega je bila to še precej tabu tema, vsaj na podeželju, iz katerega jaz prihajam.
Tako sem iskala neke svoje načine, kako bi si to pojasnila, da bo meni OK. Takrat se nisem poglabljala v knjige, namreč te so se mi zamerile, ker so me v otroštvu forsirali k branju in sem tudi do tega ustvarila averzijo. Znašla sem se pa po svoje. Pošiljala namere za pojasnitev v to “energijo” in tako dobivala situacije, s katerimi sem izkušala resnico v praksi.
Konec koncev, tudi če vse te stvari prebereš v knjigi, avtor je v njej zapisal svojo izkušnjo in njegova izkušnja ni nujno enaka moji. Ne me narobe razumeti, danes rada berem, tudi duhovne knjige – da dobim pojasnila za nekaj kar že počnem v praksi. Da določene točke povežem. In verjamem, da marsikomu knjige zelo pomagajo na njegovi poti, jaz sem pač raje vedno raje poslušala sebe. Je včasih sicer trajalo dlje in bilo težje, da sem prišla do določenega cilja/spoznanja, ampak je pa prišlo iz lastnega izkustva, iz globine in me posledično močno okrepilo. Sedaj, ko pogledam svoje življenje nazaj, prav vidim, kako sem z razlogom prehodila vse mogoče poti in izzive, da lahko danes ostalim, ki so na podobni poti, lažje pomagam.
Posledice teh “poti” sem, preden sem se podala v podjetništvo, še kar nekako “hendlala”, oziroma v prevodu: s sencami/travmami se mi ni bilo potrebno soočati. Delala sem za druga podjetja, plača je prišla v vsakem primeru, ni, da sem ravno morala razreševati kakšne osebne težave. Oziroma takrat v tem nisem videla pomena. Za moje težave so bili krivi drugi. “Ja seveda, jaz pa že ne! Saj nisem delala drugega, kot to, da bi ugodila drugim.”
Odnosi doma in v zvezah so bili slabi, jaz sem za to krivila drugo stran, druga stran mene. S prijatelji smo se dobili vsake toliko in skupaj popivali. Vsake par mesecev sem malo zbolela, kot vsi normalni ljudje, ko se jim nabere dovolj stresa, oziroma “pade odpornost”. Lajf je kar nekako tekel. Brez kakršnegakoli zavedanja, da je lahko boljše, da se lahko kompletno vse uredi in jaz spremenim. Da lahko stopim ven iz tega avtopilota. To se mi je zdela misija nemogoče. “Sem prevelik zalogaj za poglabljanje vase!”
Ko pa sem se podala v podjetnišvo, pa me je vse, kar sem prej tlačila navzdol zadelo. Večkrat, v dosti hujši verziji. Se mi zdi, da če prej nisi želel začeti brskati po sebi, se to v podjetništvu prej ali slej, “hočeš nočeš” prične. Tudi pri tistih, ki dosegajo ogromne uspehe, brez, da bi se poglobili vase, pride enkrat do točke, ko se zavejo, da nikoli niso srečni, kljub rezultatom, ki jih dosegajo ali pa pride za njimi neka bolezen, ki se je pojavila zaradi prenakopičenega stresa in tlačenja čustev skozi kariero. Torej prej ali slej te stvari nekako, kot jaz rečem temu “bušknejo” ven.
No pri meni se je to zgodilo relativno hitro. Sem tudi že prej “delala” na sebi, ampak spet, preko knjig in izkušenj drugih – ne pa v praksi in zato se kakšni hudi premiki niti niso zgodili. Po prvem letu podjetništva, za katerega še sedaj ne vem, kako sem ga preživela (namreč delala sem po 12, 14 ur na dan, bila prisotna na vseh mogočih eventih, organizirala in predavala na 30+ dogodkih), mi je začelo “ružiti”. “Anja, čakaj malo, toliko delaš, a imaš občutek, da si še vedno na istem mestu?!” Začela sem se spraševati, zakaj se to dogaja. Drugi delajo veliko manj, veliko lahkotneje in dosegajo večje uspehe. “Kaj delam narobe?”
Ko ne delaš na sebi, ko se prav zares ne podaš v globino, so notranje kapacitete na določeni stopnji. In ta stopnja določa zunanje kapacitete. V praksi; če imam jaz občutek, da si ne zaslužim spoštovanja- potem se bo to pokazalo zunaj – v tem, da bodo stranke redno prekoračile moje meje, mi želele nižati ceno, itd.
Ko pa začnemo delati na sebi, oziroma znotraj sebe, pa povečamo te kapacitete in tako lahko potem tudi zunanje narastejo. V praksi; transformiram oviro, da si ne zaslužim spoštovanja, v to, da se spoštujem. In odnosi se začnejo spreminjati. Z večjo lahkotnostjo empatično postavim svoje meje, poskrbim za svojo energijo in na koncu lahko osebi tudi več dam. V moje življenje začnejo prihajati stranke, ki cenijo moje delo in so ga pripravljene pošteno plačati.
To je samo eden izmed primerov. In to je zame duhovnost. Da z delom na sebi ustvarjaš notranje kapacitete za rast in širjenje svojih potencialov in da se to začne kazati navzven. Da npr. ustvariš več kapacitete za ljubezen, ki jo začneš čutiti in izkazovati do sebe in da začneš posledično kupovati produkte, ki negujejo to ljubezen in kupuješ produkte od ljudi, ki ustvarjajo z ljubeznijo. Npr. kupovanje v mednarodni trgovski verigi zamenjaš za kupovanje pri lokalnem butičnem ponudniku, ki si vzame še 15 minut, da s tabo poklepeta in ti o produktu svetuje. Pri ponudniku, kjer začutiš iskrenost, ljubezen, predanost do dela, pozitivno energijo. Ker to energijo navsezadnje potem neseš k sebi domov, spustiš v svoj intimen prostor.
Da iz te ljubezni do sebe potem v podjetništvu začutiš ljubezen do drugih in začneš s to mislijo širiti glas o svojih storitvah in produktih. Da je v ospredju želja pomagati, kot si 1. pomagal/a sebi in je prodaja posledica. To je zame duhovnost.
Da ustvariš notranje kapacitete za večje samozavedanje o tem kdo si, kaj potrebuješ za to, da si ti še bolj ti in da se v skladu s tem delom na sebi začne spreminjati tudi tvoje življenje. Da se postaviš na 1.mesto, skrbiš za polnjenje svoje življenjske energije, ker veš, da samo s tem lahko daš drugim največ, da se izboljšajo tvoji odnosi, v službi, kot doma, da začutiš več trdnosti, samozavesti in zaupanja vase. Da narediš še več prostora za intuicijo in ideje za tvoj napredek. To je zame duhovnost.
Duhovnost najdemo tudi v knjigah in religijskih ustanovah. Vse to je sicer super, do določene mere; predvsem od začetka, da te nekdo usmeri ali pa kasneje, da si določene pojave pojasniš. Ne pa, da te to popolnoma odvrne od lastnega izkušanja duhovnosti v praksi ali pa da si zaradi tega predstavljaš duhovnost, kot da je to nekaj zunaj tebe. Sama več ne vidim potrebe po tem, da imam nekega posrednika vmes, da pridem v stik z duhovnostjo. V stik s sabo. Ja, zame sem jaz duhovnost. In do sebe prihajam z vsakdanjim delom na sebi, v praksi. Je pa res, da sem od začetka potrebovala usmeritev osebe, ki je že šla skozi podobno pot in ki uči to kar živi in živi to kar uči. Ki živi duhovnost.
Del dela na sebi in primer prakse, ki me je pripeljala do čiščenja mojih senc najdeš na blogu “Kako premagovati lastne ovire in zaživeti potenciale?”
Včasih lahko prebereš več 100 knjig, greš na 20 predavanj na to temo in se na koncu počutiš samo še bolj obteženega. Tega si res ne želim. Ne želim ostati pri napisanih besedah na papirju, pri strahu, ki bi me omejeval, da se podam v to, ampak si želim izkušati, doživljati duhovnost znotraj sebe in okoli sebe. Želim si živeti življenje v vsej polnosti.
Želim si obrisati duhovnost z robčkom iz obraza, ko se preliva iz mojih oči. Jo okusiti z vsemi čutili, ko jo pojem. Jo jasno videti znotraj sebe in znotraj vsakogar, ki mi pride blizu. To je zame duhovnost. Vse kar počnem v vsakdanjem življenju, ko to počnem z zavedanjem o tem zakaj to počnem. Ko si pripravim obrok, da ni to zaradi tega, ker “moram jesti”, ampak ker si želim počastiti svoje telo s skrbno pripravljenim obrokom, si izkazati ljubezen do sebe. Ko postavim stranki mejo, da ni to zato, ker bi ji želela slabo, ampak, ker vem, da ji lahko največ dam, ko prvo zaščitim sebe in potem v najinem odnosu izhajam iz te polnosti energije, ne izčrpanosti, ker je “izsesala” vse iz mene.
Zelo pomembno in blizu mi je tudi, da delam na svoji ženstvenosti, od katere sem bila celo življenje popolnoma odrezana in zato sem tudi delala kot stroj, trenirala kot stroj, se premikala kot stroj, govorila kot stroj. Ker “edino tako se bom dokazala in bila kos svojim moškim poslovnim kolegom, ker edino tako bom nekaj dosegla in se dokazala družbi”. Danes vidim, kako zelo sem se motila glede tega, ampak tudi to sprejemam, ker je bilo del moje poti, del mojega učenja. Delam na odkrivanju in negovanju ženstvenosti, ker trg to nujno potrebuje. Empatijo, ljubezen, sprejemanje, iskrenost, milino, sočutje, ravnotežje.
Trg potrebuje, da se podjetništvo in duhovnost združita v 1 in da obe področji posameznik sprejme kot del sebe. Ne kot nekaj kar je tam nekje zunaj, v neznanem. Da kot sprejema cilje podjetja, da sprejme in živi tudi sebe, svoje potenciale.
V kolikor bi želel/a področji združiti v 1 pri sebi in ne veš kako, vabljen/a k meni na pogovor ali transpersonalno kognitivno terapijo.
Lep pozdrav tebi,
Anja