Klic otroka po podpori

Klic otroka po podpori

Želim se izraziti o temi, ki je verjetno v tem obdobju marsikomu živa, meni še pa posebej, od včeraj naprej, ko sem poslušala posnetek kolegice, na katerem učiteljica grozi njenemu sinu (v osnovni šoli), ker zavrača nošenje maske v šoli. 

Ob poslušanju je na površje je privrela nemoč, ker bi želela otrokom pomagati do podprtosti v tem kar so, pa se mi je zdelo, da ne morem nič. Sama nimam otrok in razen tega, da podpisujem peticije, se izražam, prevzemam odgovornost za svoje življenje, za svoje zdravje in zdravo pamet, kaj dosti več ne morem. Ko pa sem šla skozi terapevtski proces poglabljanja vase, pa sem prišla v stik z ogromno notranje moči in dobila zavedanje, da nekaj pa lahko – izrazim svojo zgodbo, kaj se je meni dogajalo kot otroku, v upanju, da mogoče zraste več razumevanja do tega, kaj trenutno nekateri otroci dajejo skozi.

V prvem razredu osnovne šole, je učiteljica fizično obračunavala z mano, bila žaljiva ter mojim staršem na sestanku dejala, da bom jaz vedno zaostal otrok, ker sem bila drugačna od ostalih in nisem znala še brati, pisati, itd. Namreč, preden sem začela s šolanjem sem se raje družila s sovrstniki zunaj, v naravi, kot sedela za knjigami. Uglavnem, ni bilo nobene potrpežljivosti do otroka, ki je povsem nedolžen in ki se še uči biti, obstajati v tem svetu. Ampak kot otroku meni njene grožnje niso bile tako pomembne. Kar me je preganjalo še kar nekaj časa, je bilo to, da se moji starši takrat niso postavili zame in me zaščitili, kot bi si jaz tega želela (oz. vsaj jaz tega nisem takrat tako doživljala) ter mi razložili dogajanje tako, da bi razumela in dali vedeti, da je z mano vse OK. Za osebi, ki sem jima najbolj zaupala, sem imela občutek, da sta bolj upoštevali sistem, oziroma učiteljico in je ob tem moje mnenje, občutenje obviselo. 

Danes se zavedam, da nista znala drugače, ker je bil verjetno tudi pri njima prisoten strah in sta se še sama učila prevzemanja odgovornosti za lastno življenje. Do njiju imam neverjetno veliko ljubezni, spoštovanja in hvaležnosti za vse, kar sta mi omogočila in dala! Ampak dokler nisi odrasel in teh stvari ne sprocesiraš, stransformiraš, jih težko razumeš. Nekateri do tega spoznanja ne pridejo niti v odrasli dobi, ker v njih enostavno živi preveč zamer, jeze, strahu.

Da se vrnem nazaj k svoji zgodbi. To zavedanje, da kot otrok čutila popolnoma podprta v svojem najbolj ožjem prostoru, je vplivalo na več področij svojega življenja. Na partnerske odnose, delo, zdravje, v prijateljske odnose, itd. S starši nas je to počasi začelo razdruževati, saj sta se v meni, namesto ljubezni, povezanosti, podprtosti, varnosti, naselila strah in jeza. 

Prijavi se na E-novičke

    Mogoče se komu zdi; »Pa saj se gre samo za maske, naj se naučijo odgovornosti«. Tudi pri nas je bilo takšno razmišljanje; »Naj jih v šoli naučijo odgovornosti«, mene pa je to, da se kot otrok nisem čutila čisto podprta, tako kot bi si želela, zaznamovalo. Ker sta se starša še učila prevzemanja odgovornosti za svoje življenje, sama nisem ravno vedela kako to izgleda. Čeprav te starši in sistem potiskajo v prevzemanje odgovornosti, ti kot otrok opazuješ dejanja in ne samo poslušaš kar govorijo. Če dejanja niso v skladu z besedami, lahko kot otrok pridobiš odpor, jezo, dvom, zmedenost, nemoč.

    Ja, lahko rečem, da je bila to ena večjih travm v mojem življenju, ki je dobila izvor s pomočjo sistema in se kasneje še poglabljala, skozi osnovno in srednjo šolo, vse do odrasle dobe, ko sem skozi terapije in dela na sebi, prišla nazaj do zavedanja sebe in iz sebe počistila strahove, nemoč in ostala čustva, ki so vame naselila s pomočjo okolja.

    Resnično občudujem starše, ki se trudijo, delajo na prevzemanju odgovornosti zase in se postavijo za svoje otroke! Ni lepšega kot zavedanje, da si kot otrok popolnoma varen, podprt, svoboden, neglede na to, kar se zunaj dogaja in kar nam sistem vsiljuje. Da imaš zgled prevzemanja odgovornosti za lastno življenje, zgled notranje moči in razmišljanja s svojo glavo.

    Vseeno sem zelo hvaležna za vse te življenjske izkušnje, namreč brez njih bi se težko danes izražala in govorila v imenu otrok – da vas, starše, potrebujemo!

    Če ste skozi prebiranje bloga začutili, da bi se želeli o svoji družinski situaciji s kom pogovoriti, v varnem in sočutnem okolju, vas vabim na pogovor. Več informacij najdete tukaj.

    Objem,
    Anja

    Deli blog s prijatelji!