Na Instagramu sem prejela vprašanje “Kako se pobrati, ko se dolgoletno prijateljstvo razdre?”
Da bi lahko osebo, ki je zastavila vprašanje, najbolj učinkovito podprla, bi bil potreben 1:1 pogovor. Bom pa vseeno izrazila svojo izkušnjo razhoda in kako sem se s tem soočila, v upanju, da kaj od izraženega še komu, ki se trenutno nahaja v podobni situaciji (ali v razhodu s prijateljem ali partnerjem), doprinese.
Na tem mestu bi želela izraziti, da razumem tvojo stisko, če trenutno to daješ skozi in da vem, da ni lahko, predvsem, če je bil ta odnos dolgotrajen in dragocen.
Želela bi tudi izraziti, da sama dolgo nisem imela sočutja in nežnosti do sebe, da bi si vzela aktivno čas za žalovanje. Večinoma sem po končanem odnosu sebe želela kar odrezati od tega odnosa in potlačiti dol svoje misli, svoja čustva.
Tukaj bi ti položila na srce, da si dovoliš žalovati, če čutiš, da si tega želiš, oz., da to potrebuješ.
Bi te pa želela podpreti pri tem, ko boš/če boš želela iti naprej, z metodo, ki je meni ogromno doprinesla od trenutka naprej, ko pa sem si dovolila prisluhniti in se upoštevati, po razhodih.
Sama sem bila z osebo v večletnem odnosu in je bila ena redkih oseb, pred katero sem se lahko takrat vsaj malo odprla. Bila mi je zelo dragocena in vem, da tudi jaz njej. Vendar pa so bila najina pričakovanja do odnosa različna. In takrat sem imela občutek, da sem se prisiljena sprijazniti z razhodom. Da nimam izbire.
Kar mi je pomagalo pri tem, da sem šla lahkotneje naprej, je bila metoda, ki se ji reče “dialoško delo”.
To metodo sem, prav za ta moj primer razhoda, izvajala na Akademiji Transpersonalno kognitivne psihologije. Lahko bi jo izvajala tudi doma, ampak komentarji, ki sem jih tam v sklopu podpore prejela, so mi zelo doprinesli in bi jih želela predati naprej.
Bom to metodo nekoliko prilagodila, za lažjo predstavo, če bi jo želel/a izvesti sama. Namreč v sklopu akademije so bili v metodo vključeni še drugi ljudje. Bi pa želela poudariti, da ob kakršnih koli poskusih izvajanja metode doma, svetujem, da imaš vseeno tudi strokovno podporo na voljo. Svojega mentorja/psihoterapevta, ki te lahko podpre in se lahko z njim posvetuješ. Če te podpore nimaš in bi si jo želel/a, te vabim, da me kontaktiraš, da se (čisto neobvezujoče) spoznava.
V sklopu metode sem pred sebe postavila osebo, ki je predstavljala osebo, s katero se razhajam. Če boš metodo izvajala sam/a, ne potrebuješ nobene dodatne osebe, si lahko osebo samo vizualiziraš ali pa postaviš predmet predse, ki bo predstavljal to osebo, s katero se razhajaš.
Torej, ko to metodo izvajam doma, ponavadi predse postavim stol in si vizualiziram željeno osebo sedeti na njemu. S tem nikakor ne vplivamo na drugo osebo, je pa pomembno zavedanje, da je to le proces – terapevtski proces in da ga bo po koncu metode konec.
Pomembno je, da si za metodo vzamem čas in da imam na voljo mir, da jo lahko izvedem.
Ko je oseba “pred mano”, se ji začnem izražati. O vsem kar je ostalo neizraženega, kar si nisem upala izraziti ali kar nisem znala izraziti.
Tudi če mi je metoda nesmiselna, izrazim to.
Izražam pa npr. frustracije, ko jo želim prepričati v neko svoje prepričanje in si tega ne da dopovedati, jezo do sebe, ker ne znam drugače pristopati do odnosov, ker se ne znam iskreno izražati, itd. Tudi to, da se nisem pripravljena sprijaznit z resnico, z razhodom. Torej, karkoli se pojavi, dam ven. Lahko to izgovoriš ali zapišeš, kakor ti je lažje. Tukaj želim dodati, da ni nujno, da je vedno dramatično ali dolgotrajno. Včasih sta že stavek ali dva dovolj, da se počutim lažje in se odprem na sprejemanje.
Če vidim, da se želijo izraziti čustva, dovolim, da se v polnosti izrazijo. V mojem primeru, ki sem ga izvajala na akademiji, je bilo prisotno precej žalosti in frustracij. Poudarjam, izražanje tega ne vpliva na drugo osebo, je pa pomembno zavedanje, da je to samo proces in da bo minil.
Vedno se vračam k zavedanju, da je to samo proces in da ta prej ali slej mine. To me potem še bolj sprosti v izkušnjo. Pri sebi vidim, da ko gredo stvari ven, se počutim veliko lažje in jasneje vidim realno sliko.
V kolikor po izraženih mislih, čustvih še nisi prišl/a v stik s sprejemanjem razhoda, je lahko še kaj globjega, kar se želi izraziti. Vsaj pri meni je bilo tako, da so bili določeni vzorci pod vsem tem prisotni, do katerih sama nisem znala in sem ob tem potrebovala strokovno podporo.
Te pa vabim, da si v procesu nežna do sebe. Karkoli se izrazi, tudi če samo 1 stavek, tudi če osebi nasproti samo odkimaš – je popolnoma OK. Kakršenkoli trud je neprecenljiv.
Naslednja stvar, ki sem jo jaz v sklopu metode izvedla, je bila, da sem osebi nasproti ali na stolu (kjerkoli sem si jo že vizualizirala) zastavila vprašanja, na katera sama nisem imela odgovora. 1 po 1 in se po vsakem zastavljenem vprašanju sprostila in prisluhnila odgovoru, ki je prišel iz strani osebe. Tako sem pridobila odgovore na svoja vprašanja, ki so mi manjkali za k večjemu razumevanju celotne slike. Če je v tem delu prisoten dvom, da bi lahko dobil/a odgovore na svoja vprašanja v sklopu te metode, potem svetujem, da se ta korak preprosto izpusti.
Mogoče se zdi komu ta metoda nora, v smislu, “kaj se bom pogovarjal z zrakom?”, ampak to je preverjena, strokovna metoda, o kateri obstaja veliko literature in jo nekateri terapevti uporabljamo pri svojem delu. Če bi te zanimal/a literatura mi piši na email in te z veseljem usmerim.
Meni in mojim strankam je ta metoda (v različnih različicah) že ogromno doprinesla, ne samo v primeru razhodov.
Lahko pa izbereš tudi enostavnejšo različico te metode, brez vizualizacije in zastavljanja vprašanj in zapišeš npr. v dnevnik, kar bi želela izraziti tej osebi. Pomembno je, da si dovoliš izraziti sebe in to kar se pojavi. S tem, ko si dovolimo izraziti določene stvari, te izgubijo težo.
Po tem pogovoru z osebo, ki sem jo postavila predse, oz. posedla predse in ji zastavila vsa vprašanja, ki sem jih imela v mislih, me je mentorica iz Akademije vprašala, katere potrebe mi je ta oseba, s katero sem bila v odnosu, zadovoljevala. Prišle so na površje potrebe: ljubezen, podpora, živost, … Po tem je mentorica dejala: “Pomembno je zavedanje, da to so še vedno tvoje potrebe, nikamor niso šle, nikamor ne bodo šle, le strategija/ oseba, ki bo pomagala pri zadovoljevanju le-teh se bo zamenjala. Tudi če oseba odide, bodo potrebe ostale pri tebi. Nič ne bo izgubljenega.”
Tukaj te vabim, da sam/a storiš enako in zapišeš potrebe, ki si jih zadovoljevala s tem odnosom. Potem pa te vabim, da razmisliš s kakšno strategijo bi jih lahko zadovoljevala odslej naprej, brez te osebe. Npr. jaz sem z odnosom zadovoljevala potrebo po ljubezni in sem nato prišla do ene izmed strategij, da bom odslej še več ljubezni usmerila v svojo psičko, v naravo, do svojega telesa, se bolj odprla na druge ljudi, …
Dodajam tudi spisek potreb, v kolikor bi ga potrebovala/a. Vir potreb je: https://zirafica.si/clanki/spisek-potreb/
Sprva mi sicer ni bilo čisto jasno kaj mi želi mentorica s tem povedati, ker sem se še vedno upirala razhodu, temu, da osebo spustim, ker sem imela občutek, da bom s tem izgubila en velik del sebe.
Dosti časa se nisem znala lahkotno spoprijemati z odnosi. Vsakogar, ki mi je bil dragocen, sem se zelo oklepala. V tem pa prav zares ni bilo mene. Ni bilo svobode, pristnosti, lahkotnosti, globine. Danes imam do tega sprejemanje, ker nisem znala drugače. Nisem poznala/ razumela, da je možno drugače. O pomembnosti svobode v odnosih se bom še razpisala v kakšnem izmed prihodnjih blogov, ker se mi zdi zelo pomembna tema, za katero bi si želela, da bi jo spoznala že mnogo prej.
Po tem, ko sem sprejela razhod in se trudila prevzeti odgovornost za svoje življenje, se je v mojem življenju ustvaril prostor za novo, za nekaj kar me je še bolj podprlo, ob čemer sem se počutila še bolj ljubljeno, živo.
2 dni po izvajanju te metode in temu, ko sem sprejela razhod s to osebo, sem spoznala zdajšnjega partnerja. In po tem, ko sem spustila pričakovanja, oklepanje te druge osebe in si vzela čas, da razrešim določene svoje ovire, ki so mi preprečevale občutenje svobode v odnosih, se je oseba vrnila v moje življenje.
Sicer na drugačen način, ker sem se vmes tudi jaz spremenila, ampak se je in v tem odnosu sta sedaj prisotni svoboda in pristnost, kar daje odnosu večjo globino. Ni pa to vedno nujno tako, kakšni odnosi iz preteklosti se tudi niso povrnili, ampak sem danes s tem pomirjena in imam zavedanje, da v moje življenje, v mojem ritmu, vstopajo novi odnosi, ki me peljejo vedno bolj k sebi, če to izberem.
Upam, da je moja izkušnja vsaj malo doprinesla k prebolevanju razhoda. V kolikor poznaš še koga, ki se trenutno sooča s tem in meniš, da bi mu lahko ta blog doprinesel, te vabim, da ga deliš z njim/njo.
Če se je vmes pojavila kakršnakoli nejasnost, te vabim, da mi pišeš na info@anjanaralocnik.com. Bom tudi zelo vesela tvojega mnenja.
Objem,
Anja