Prijateljica mi je izrazila svoje občutke jeze do avtoritet, ki so se pojavljali skozi njeno življenje, ko so jo osebe, ki jih je sama jemala kot avtoritete, razočarale. Ko so jo izdale, po tem, ko jim je popolnoma zaupala. Zaupala jim je namreč, da vedo kaj delajo in da jo vodijo v pravo smer.
Izrazila je, da so se ta razočaranja dogajala v odnosu z mamo in kasneje tudi z učitelji, duhovnimi voditelji, politiki, … Pri osebah, ki jih je sama jemala kot avtoritete, ki vedo kaj delajo, ki imajo izkušnje/ znanja, je počasi spoznala, da ne vedo vedno kaj delajo.
Mogoče je pomembno, da preden nadaljujem s svojo zgodbo, definiram, kaj je zame definicija avtoritete. To je zame oseba, ki jo vodi bolečina. Ki ne dopušča svobode in izbire drugi osebi, jo želi nadvladati, je ne jemlje kot enakovredne in ne zaupa, da ima druga oseba v sebi že vse odgovore, ki jih potrebuje zase. Ki ne vidi druge osebe, kot že popolno bitje, s katerim je že vse OK.
Hvaležna sem, da se je prijateljica izrazila, ker sem se lahko zelo povezala z njeno zgodbo. Namreč že kot otrok, sem bila naučena, da avtoritete obstajajo, da je to nekaj kar je zunaj mene, na kar ne morem vplivati in da so te osebe nekaj več od mene. Da imajo več izkušenj in da jim je potrebno brez vprašanj slediti. Zaupala sem, da drugi vedo bolje, kaj je najbolje zame.
Kot otrok sem se zanašala na druge, ker je bilo od tega odvisno moje preživetje in zato sem se bila temu načinu vodenja (drugi vedo bolje, kaj je dobro zame) primorana prepustiti. S tem sem počasi izgubljala sebe in svojo notranjo moč.
Tukaj vidim pomembno odgovornost staršev in šolskega sistema, da se trudijo opolnomočiti otroke in jih spodbujati ravno pri tem, da se z odraščanjem odpirajo nase, na to, kar je že v njih. Da se zanašajo nase, zaupajo vase, seveda ob tem, da jim je nudena nesebična podpora, varnost in ljubezen.
Sama sem kot otrok nezavedno pristala na to, da sem izgubljala sebe, stik s sabo in sledila drugim. To sem počela še kasneje, kot odrasla oseba. Kot otroku pa so se mi začeli že počasi potapljati moji interesi, igrivost, sproščenost, …. Vse dokler se nisem, kasneje v odrasli dobi, zavestno soočila s tem.
Kaj me je privedlo do tega, da sem si rekla, “sedaj pa dovolj” in se začela, med drugim, soočati s svojim odnosom do avtoritet? Ravno to, da so me avtoritete večkrat razočarale in da se v odnosu z njimi nisem počutila dobro. Včasih sem imela občutek, da se “zabavajo” z mano in jaz jim to dovolim – ker ne poznam druge možnosti, ne znam drugače.
Nekaj znotraj mene pa mi ni dalo miru. En delček mi je govoril, da lahko stvari spremenim. Da ne rabim vedno pristati na to, kar se dogaja.
Z razočaranji in jezo do avtoritet, katerih napake so se ponavljale, pa je postajali deli mene vedno glasnejši. Nisem mogla pogledati več stran.
S pomočjo transpersonalno kognitivnih terapij in drugih terapevtskih metod, sem se začela soočati s kopico misli in občutki jeze, žalosti, obupa, ki so se pojavljali. Veliko sence je bilo prisotne na tem področju. In čisto razumljivo, večino življenja so mi namreč (družina, šola, služba, družba,…) polagali v glavo, da je potrebno slediti drugim in da je to normalno. Da če ne bomo sledili, bomo “propadli”. “Kako boš pa kar sama vedela, kaj je prav zate? Od kje!?” Povsod je bilo prisotno ogromno strahu.
Imam razumevanje do tega, da kot otrok res ne bi mogla preživeti sama, ampak v odrasli dobi pa sem dobila kar nekaj priložnosti, da bi lahko že prej začela delovati drugače, v skladu s sabo.
Teh priložnosti pa kar dolgo nisem znala prepoznati kot priložnosti, ker jaz praktično skoraj nisem bila več jaz, ampak sem se znotraj sebe skoraj popolnoma odmaknila drugim – avtoritetam.
Če sem bila pozorna, sem lahko včasih prav videla, kako sem tudi uporabljala iste besede kot drugi, se podobno obnašala, držala. Videla sem sebe, kot skupek drugih in zame je bilo to takrat normalno, da tako pač more biti. Tudi za vse okoli mene je bilo to normalno, kako naj potem vidim ven iz tega? To je bilo tako močno, da se še danes zalotim v kakšni stvari, ki jo počnem skoraj enako, sem pa hvaležna, da danes takšno stvar hitreje prepoznam in jo znam tudi transformirati.
Po tem, ko sem s soočanjem kar nekaj časa odlašala, oz. to potiskala stran od sebe, je bilo nekoliko težje začeti z delom na sebi, oz. najti sebe, svojo moč in voljo znotraj vse mešanice misli, od drugih in svojih.
Za tiste, ki to berete in tudi sami čutite, da bi bilo pretežko se lotiti dela na sebi – iz izkušenj lahko rečem, da če obstaja samo en čisto miniaturen delček vas, nekje daleč znotraj, četudi je prekrit z goro sence, da se da, korak po korakom, to senco odstraniti.
Pri meni ni šlo to čez noč, priznam, je pa šlo in z vsakim korakom je bilo lažje. Z vsakim korakom naprej, proti sebi, je ta delček sebe, ki mi je včasih prišepnil, da si želi spremembe, da mogoče pa je mogoče še kaj drugega zame, postajal večji in večji. Dokler se ni razcvetel in zaživel. Z vsakim korakom sem se počutila bolj kot jaz, bila bolj osvobojena od drugih in hkrati vedno bolj pristno povezana z njimi.
Danes namesto avtoritet, oz. svojega občutka manjvrednosti, vidim enakovrednost z vsemi ljudmi, ne glede na starost, spol, položaj ali izobrazbo. Odpiram se na sprejemanje vseh in razumevanje, da vsak s sabo nosi svojo zgodbo in različne obraze znotraj sebe. Kar pa ne pomeni, da sta njegovo srce ali trud kaj manjša.
Odpiram se na sočutje ob zavedanju, da vsak, ki deluje iz želje po nadvladi s tem izraža svojo bolečino, ki želi biti videna, sprejeta, objeta. Zavedam se tudi, da vsak, ki me zmoti s svojim avtoritativnim odnosom, s tem le pokaže na določen boleči znotraj mene, ki si prav tako želi biti viden, sprejet, objet.
Imam razumevanje do oseb, ki imajo občutek, da so v vlogi avtoritete, na določenem področju oz. v odnosih in zakaj je tako, od kje to izvira. Če si tako naučen, vzgojen in se s tem ne soočiš, je težko videti, kaj šele ravnati, drugače. In tudi to je OK. Tudi sama sem šla čez to in to sprejemam. Mogoče bom kdaj še šla in se spet kaj novega o sebi naučila. Zavedam se, da smo vsi na Zemlji samo ljudje in da nismo nezmotljivi. Da se vsak trudi na svoj način.
Sedaj razočaranje, jezo do avtoritet, vidim kot priložnost, da se še bolj odprem na sprejemanje sebe, opolnomočenje, prevzemanje odgovornosti za svoje življenje.
Tudi prijateljica, o kateri sem govorila na začetku, si želi vedno bolj prevzemati odgovornost za svoje življenje in na koncu najinega pogovora, po tem, ko sem izključno samo prisluhnila njenemu izražanju in ji dala varen prostor, da se izrazi, je prišla tudi sama do zavedanja, da so se ob razočaranju in jezi izražali njeni boleči, prestrašeni deli znotraj nje, ki so želeli biti videni.
Zavedla se je svoje enakovrednosti in tega, da je OK, če posluša sebe in da je OK, če tudi ona kdaj koga na svoji poti razočara. Prišlo je zavedanje sebe, sprejemanja sebe in sočutje do sebe.
Ob tem sem se nasmehnila do ušes in se ji zahvalila, da sem bila lahko del te transformacije v zavedanju. Je tudi meni ogromno doprinesla in upam, da še komu od vas, ki ste se odločili moje izražanje prebrati.
*Želim dopisati, da je to prijateljica, ki je dala skozi že tudi kar nekaj dela na sebi, zato je prišlo pri njej precej hitro do spremembe v razmišljanju.
Kar pa ne pomeni, da je takšna transformacija za nekoga, ki še ni delal na sebi, nemogoča. Pa še kako je mogoča in zgodbi naju obeh, ki naju je skoraj čisto prekrivala senca, preden sva začeli delati na sebi, sta živi dokaz za to. In tudi dokaz za to, da lahko z delom na sebi sčasoma vse hitreje in lahkotneje prepoznaš in transformiraš oviro. Če pogledam par let nazaj bi takrat sama za takšno transformacijo verjetno potrebovala par terapij, kar je prijateljici sedaj uspelo znotraj 1 pogovora. Mi je lepo spremljati svoj in njen napredek.
Če se sam/a soočaš s podobnimi občutki jeze, žalosti, razočaranja, te vabim, da stopiš korak proti sebi in začneš odkrivati ali pa se poglabljati v (mogoče na začetku boleče, ampak vseeno čudovite) kotičke sebe, ki si želijo živeti, biti videni, objeti. Vabim te na pot napredka, na kateri te lahko, če začutiš potrebo po moji podpori, tudi sočutno, v tvojem ritmu in strokovno podprem.
Objem,
Anja