Tema, ki je zame zelo aktualna. Komaj določene stvari uredim, se malo sprostim in že pridejo novi izzivi. Kako sedaj to sprejeti? Se to kdaj konča?
Enkrat sem o tem, kako naša rast poteka v obliki spirale, če delamo na sebi, že pisala.
V primeru stagnacije je pot življenja v obliki kroga. Takrat imamo ponavadi občutek, da se sučemo v krogih in da se nam iste stvari ponavljajo. In oboje je OK. Vsak ima svobodo v življenju, da se odloči kako bo živel.
Če se vrnem k spirali in sprejemanju sprememb, kar gre, iz mojega vidika, z roko v roki. Ta spirala oz. naša rast se nikoli ne konča. Oz. se, ob popolni osvoboditvi, ampak o tem bi kdaj drugič. Se pa v procesu dela na sebi vedno bolj ločuje naša navezanost na to kar se zunaj nas dogaja (če delamo tudi na duhovni rasti) in zato je ob spremembah počasi sčasoma vse manj drame. Izzivov, lekcij se prej zavemo in gremo hitreje, lahkotneje skozi. Ker raste samozavedanje, “izhajanje iz srca”, zaupanje v prepuščanje.
Če ni samozavedanja vse v tem materialnem svetu stremi k kaosu (o tem zakonu sem pisala v blogu: Vpliv čustev na nas in na druge) in zato nam na pot prihajajo ovire, ki so pravzaprav priložnost, da se še bolj osvobodimo od materialnega, od navezanosti na zunanji svet, med drugim tudi na spremembe zunaj nas. Zunanje spremembe niso nič drugega kot odraz naše notranje rasti in priložnost, da nekaj, kar nas omejuje spustimo in dovolimo, da se naš notranji svet odrazi tudi na zunaj.
*Na voljo sta delovna zvezka “Prebudi žensko v sebi“ in “Spoznaj sebe“, ki ju lahko naročiš TUKAJ.
Kako sprejeti spremembe?
Lahko se povežem s tem izzivom, ker ga iz lastnih izkušenj razumem. Včasih je res strašljivo kar spustiti, se prepustiti in zaupati. Lahko je prisoten strah, da bomo izgubili sebe, občutki nemoči, … “kdo bom potem še sploh jaz, če to spustim?”, itd. Predvsem zna biti to še močnejše, če veliko delamo na lastnem opolnomočenju, samostojnosti; v smislu, da zmoremo vse sami. Ob tem pa seveda tudi gradimo svoj ego. Te situacije pa se pojavijo ravno zato, da spregledamo, da ne moremo vsega sami in spustimo svoj ego. Se počasi osvobajamo od ega in zunanjih situacij, ki prav zares ne osrečujejo. Osrečuje tisto kar pride od znotraj. In vsi ti procesi so čudovita priložnost, da se še bolj povežemo s sabo in tem kar je prav zares pomembno.
Kako najlažje in najučinkoviteje skozi to?
Iti iz uma/ega v srce. Se povezati s srcem. V duhovnosti je tudi praksa, da svoje frustracije, strahove predamo višji sili (Višjemu Jaz-u, Izvoru, …) od katere je prav zares vse odvisno (ampak to je bolj kompleksna stvar, sploh če ti je duhovnost še tujka, zato o tem raje v živo). Ob tem vsi izzivi in teža enostavno odpadejo.
Vidim pri sebi in tudi mnogih drugih, da v kolikor se po rešitve zatekamo v um, nas bo ta vedno znova zavedel v še več težav. Ker se sprememb boji. Ker se boji, da bi izgubil svojo vlogo ustvarja dramo, da ne bi mogli videti “čez”.
Razumem, da je o tem lažje pisati, kot to izvajati v praksi. Jaz imam listke na računalniku, na steni in še kje, ki me ves čas opominjajo na stik s srcem, imam notranje zavedanje koliko mi to doprinaša, pa mi še vedno uide… fokus iz srca v um.
Nič narobe s tem, vsi se učimo, vsak v svojem ritmu.
Ahh… to življenje. 🙂
Se učim razumevanja, potrpežljivosti do sebe, da kot vse potrebuje svoj čas za rast, ga tudi jaz. Sploh, če ves čas stremimo za rasti, ki se praktično ne konča, ampak dobiva nove dimenzije. Lahko bi rekla nove lepote.
Negujem zavedanje zakaj so spremembe pravzaprav nekaj čudovitega, ki mi omogočajo, da sem v tem življenju vedno bližje Sebi, vedno bolj jaz.
Je pa res, da se moram na to večkrat opomniti, ker včasih, ko imam občutek, da sem pred “ledeno goro” (oz. časom za spremembo) to zavedanje kar zbeži. 🙂
Ampak me pomirja to zavedanje, da enkrat, ko je prisotno zavedanje sebe, to ne gre nikamor. Lahko se skrivam, bežim, ampak ne bo šlo nikamor. Prej ali slej bom prišla v stik z njim in takrat se bo ta gora nepotrebne drame (ki zna biti zelo realna in res strašljiva) hitro porušila in nastalo bo več notranjega miru, svobode in hvaležnosti za spremembe.
V kolikor se ti pojavljajo veliki strahovi pred spremembami, ki si jih srčno želiš, ampak je mogoče preveč strašljivo, da bi se tega lotil/a sam/a, te lahko ob tem podprem. Vabljen/a, da me kontaktiraš za neobvezujoč pogovor na info@anjanaralocnik.com.
Objem,
Anja