Današnji blog je namenjen odgovorom na 3 vprašanja, ki so se pojavila ob spremljanju podcasta, ki sem ga posnela z IG profilom Med zemljo in nebom. Povezava do podcasta: Nered kot priložnost za transformacijo.
Vabljen/a k ogledu.
Želela bi poudariti, da je vsak posameznik drugačen. Imamo različne zgodbe, zato v spodnjih odgovorih na vprašanja izražam izključno svoje izkušnje in znanja. Ne poznam oseb, ki so zastavila vprašanja in njihovih konkretnih situacij, zato bi se lahko v 1:1 terapijah z njimi odprli tudi drugačni odgovori, do katerih bi prišli klienti sami.
Kako preseči perfekcionizem?
Da ga začneš sprejemati in da mu prisluhneš kakšno sporočilo/priložnost nosi s sabo zate. Kaj ti želi sporočiti? Se zadaj skriva kakšna bolečina, strah, jeza, … nekaj kar želi biti videno? In potem; ali želim to kar mi sporoča sploh videti, nekaj narediti na tem, spremeniti svoje življenje ali pa želim to kar se mi javlja še naprej odrivati, zanikati, se s tem ne soočati in nadaljevati življenje v vlogi, v kateri sem bil/a do sedaj?
Torej ali presežemo nekaj ali ne je naša svobodna izbira. Tako, da bi bil moj odgovor na vprašanje “Kako preseči perfekcionizem”: tako, da izberem, da ga želim preseči.
Misli drugih nas zavedejo. Ampak kaj če dejansko verjamem, da je to moja misel? Kako sploh ugotoviti, da ni?
Zelo aktualno vprašanje. Ravno par dni nazaj sva s klientko delali točno na tej temi in ponovno se je potrdila ista rešitev, do katere vedno znova prihajam jaz in tudi drugi: Če je misel dejansko moja, o tem ni nobenega dvoma. Nastane čista jasnost, se ne sprašujem več o tem, a je nekaj prav ali ne, enostavno vem, čutim, da je. Prisotna je lahkotnost. Če misel ni moja, se ob njej pojavi še kup vprašanj, dvomov, misli, teže.
Opažam pri večini in tudi pri meni je bilo tako, da ta jasnost nastane šele takrat, ko ne moremo nič več. Ko mislimo (iz uma), da smo naredili že vse in se ni nič spremenilo, izboljšalo, smo čisto na dnu, mogoče nas je obiskala že kakšna bolezen in se enostavno predamo. Ko obrambni mehanizmi pokleknejo, lahko takrat na površje pridejo naši draguljčki, ki se jim prej upiramo z vsemi štirimi – ker izhajamo iz uma in se ne upamo prisluhniti sebi, se prepustiti, si zaupati. Navezanost na to kar je zunaj nas (med drugim tudi mnenja drugih), delovanje iz uma, namesto iz srca, nas zna zaslepiti, odvrniti od sebe.
*Na voljo sta delovna zvezka “Prebudi žensko v sebi“ in “Spoznaj sebe“, ki ju lahko naročiš TUKAJ.
Naša prava narava je to, da si prisluhnemo, da si zaupamo in se prepuščamo. Kot družba smo se zelo oddaljili od svoje prave narave, večino pozornosti je usmerjene navzven (v druge ljudi, v stvari,.. ), zato se mnogi težko slišijo. Pomembno je narediti ta premik, iz zunaj na notri, zato, da se začnemo spoznavati in da lahko začnemo živeti sebe.
Sama to usmerjanje pozornosti na zunaj popolnoma razumem. Že od rojstva me je vse usmerjalo k temu, da imam fokus na zunaj (družina, družba, sistem,…). Nisem poznala tega kdo jaz prav zares sem in nisem znala ločiti med tem kaj je moje in kaj od drugih. Delovala sem praktično brez zavedanja in kot po tekočem traku, s katerim so upravljali vsi drugi, samo jaz ne. Dokler nisem izbrala, da želim, da je drugače in da želim jaz prevzeti volan v svoje roke. Začela sem intenzivno delati na sebi, da sem dokopala do sebe in da je to zavedanje sebe počasi začelo prevladati nad tem kar jaz nisem.
Obstajajo tudi praktične tehnike s katerimi lahko preverimo kaj je prav zares naše, ki jih uporabljam znotraj terapij. Ker zahtevajo natančno pojasnilo za pravo izvedbo, jih tukaj v blogu ne bi omenjala. Si pa vedno vabljen/a na pogovor v živo.
Kako biti do sebe sočuten, ko res nekaj zafrkneš, ko se ne odzivaš tako, kot bi želel, ko narediš škodo in je ni možno popravit.
Včasih je, iz mojih izkušenj, težko priti do sočutja, če se želi prvo nekaj drugega izraziti. Če je še nekaj vmes med mano in sočutjem. Ne vem točno kako je v primeru osebe (torej kakšna je situacija), ki je to vprašala, bom pa delila lastno izkušnjo, v kolikor ta vpogled doprinese. Poudarjam, da je to moja izkušnja. Če je kakšno podvprašanje, bi prosila, da mi oseba, ki je postavila to vprašanje, piše.
Npr. v mojem primeru je bila med mano in sočutjem jeza. Sploh, ko sem začela delati na sebi, je bilo te res precej. Do sebe in do drugih. Sprva je nisem želela izražati. Bilo me je strah se temu občutku predati, imela sem slabo vest, … dokler sem videla, da drugače ne bo šlo.
Bil je prisoten energetski naboj, ki se je želel izraziti in je omejeval mojo pot do občutenja sočutja. Tako, da sem se postopoma, s pomočjo terapevtske podpore, odpirala na jezo do sebe, zaradi stvari, ki sem jih zafrknila. Sproti se je potem odpiralo še marsikaj (spomini, strah, sram,…), ampak mi je bilo lažje, ker sem bila pri tem podprta in sem lahko jezo izražala na varen način zase in za druge.
Ko se je ves ta energetski naboj izpel; ko je bilo, kar se je želelo izraziti, sprejeto, podprto, se je vse stransformiralo samo od sebe. Prišlo je na površje sprejemanje, sočutje, notranji mir. Ogromno tega. Draguljčki, zaradi katerih se je vsakič splačalo iti v proces.
Pomembno je, da sem dovolila tistemu, kar je vmes, da se izrazi in izpoje, ampak da pa nisem pustila temu, da me vodi in da ostanem v tem (torej v mojem primeru v jezi). Zato, v kolikor še ni tega zavedanja, da je izražanje čustva (kateregakoli) samo proces in ni zaupanja, da bi znal/a sam/a priti ven iz tega procesa priporočam, da se poišče zunanja strokovna podpora, vsaj od začetka.
Danes, po mnogih procesih, ko je že več samozavedanja, je vse lažje in hitreje preklopiti iz obtoževanja sebe, v to, da to spustim, sprejmem sebe in iz napak odnesem nekaj koristnega zame za naprej. Kako? S samozavedanjem in tem, da sem v svojo rast vključila tudi delo na transpersonalnem/duhovnem nivoju.
Za konec bi želela izraziti hvaležnost za vsa vprašanja, ki so me povezala s sabo in s katerimi sem lahko ozavestila svoj napredek v življenju. Ker želim doprinesti tudi tebi, te vabim, da mi pišeš, v kolikor bi se ob prebiranju bloga pojavila kakšna nejasnost ali vprašanje. Lahko mi pišeš na info@anjanaralocnik.com.
Objem,
Anja
Deli blog s prijatelji!