Zakaj ravno takrat, ko se želim odpreti na življenje telo postane težko in glava napolnjena z mislimi?
Odgovor, ki sem ga prejela intuitivno ob zastavitvi tega vprašanja: “Zaradi silnic materialnega sveta o katerih so te učili celotno življenje in te na njih navajali. Kakor je šlo iz roda v rod. Družba, družina, šola, služba in ostale ustanove.
Več kot 90% informacij, ki si jih v preteklosti prejela od zunaj ali situacij, ki so se dogajale zunaj tebe, je bilo z namenom, da te peljejo stran od sebe in navežejo na materialni svet, ki pa je minljiv in brez prave vrednosti.” (V kolikor imaš željo tem, da bi želel/a prebirati moje globje razumevanje, se lahko v prihodnje razpišem tudi o duhovnem aspektu teh informacij – bom hvaležna, v kolikor prejmem tvoj feedback na ta predlog – lahko kar na email: info@anjanaralocnik.com).
Če se vrnem nazaj na sporočilo: “Ob smrti te informacije, ki te vežejo na materialni svet niso prav nič uporabne – tudi ne neseš jih prav nikamor. Je pa pomembno, kaj narediš iz preostalih 10% informacij od zunaj, ki te želijo peljati nazaj k sebi in vseh informacij, ki pridejo od znotraj in ki podpirajo osvoboditev od materialnega, predanost, sočutje, nesebično ljubezen. Namreč te ti lahko pridejo prav, da se osvobodiš silnic materialnega sveta in zaživiš lahkotno, mirno, svobodno, v skladu s sabo v tem življenju.” (O primeru informacij, ki pridejo od znotraj in podpirajo osvoboditev sem pisala, med drugim, tudi v blogu: “Razlika med delovanjem iz strahu in delovanjem iz ljubezni“).
Prav si predstavljam sedaj to tehtnico in kljub vsej fizični teži materialnega sveta, ki jo lahko vidim (stavbe, avtomobili, oprema, …), mi vedno znova postane jasno, kam se nagiba moja tehtnica in kje je prav zares vrednost zame in kam želim. Tudi če so določene stvari mogoče očem nevidne ( notranji mir, nesebična ljubezen, predanost, …), so vidne srcu in je njihova teža zame neprecenljiva. To je teža, ki pravzaprav prispeva k lahkotnosti v mojem življenju.
Kljub jasnosti, zakaj je odgovor na moje vprašanje takšen, vidim, kako me pred obdobji transformacije še vedno znajo prevevati občutki nepotrpežljivost, nezaupanja, dvomov – ko se ego upira spremembi, rojstvu nečesa novega in smrti starega, ki mi ne služi več.
Je pa res, da je vsakič lažje, ker imam z vsakim procesom več samozavedanja in hkrati več razumevanja delovanja ega in tudi več nežnosti do njega. Vem, da mi želi le dobro, na nek svoj način, kot ga je bil naučen/navajen. Bolj kot sem nežna z njim v procesu transformacije, mu dam vedeti, da ga slišim in da se lahko izrazi, hitreje in učinkoviteje me podpre pri sami transformaciji.
Vidim, da veliko ljudi govori o tem, da naj bi bil ego naš sovražnik, da ga je potrebno odriniti ali ignorirati. Moje izkušnje so drugačne.
Bolj kot ga razumem in sprejmem takšnega kot je, bolj se čutim podprto iz njegove strani pri napredku. Je pa pomembno, da se za njega ne “zakačim”, pri njemu ne obstanem. Dovolim, da se izrazi, se zahvalim, ker se je izrazil in dam pobudo, da greva skupaj sedaj naprej. Ker vedno se upira zaradi strahu in če mu dam vedeti, da v tem ni sam, da sva skupaj – greva lahkotneje naprej, k temu na kar se želim bolj odpreti v življenju.
In danes sva šla na tak način skupaj spisati tale blog, za katerega upava, da bo še komu doprinesel. 🙂
Objem,
Anja