Visoka pričakovanja do sebe so vodila do izgorelosti

Iti korak po korakom, v umirjenem ritmu, se lahkotno odpirati na to, kar mi pride nasproti…. “Kaj je sploh to?! A je to sploh mogoče!?” Nekaj v glavi mi pravi, da ni in da naj rinem naprej, da bom v življenju sploh kam prišla. Da je normalno, če padem, se zaletavam v zid, da prej ali slej bo že šlo skozi.

Danes sem ob teh mislih, ki so se pojavile v sklopu procesa prav “KAJ?!” To zgoraj je bila moja realnost? Je težko videti resnici v obraz, vendar ja. To je bila moja realnost. Da je potrebno za napredek trpeti. Da nič ne pride samo od sebe. Da je treba garati, trdno delati, za minimalen rezultat. In to se mi je zdelo normalno. V trenutku izražanja tega občutim žalost ob tem, da sem morala dati to skozi, jezo, ker nisem bila naučena in znala drugače in hvaležnost, da je moje telo takšno razmišljanje zdržalo, brez hujših bolezni.

Izziv se mi je sprožil ob komunikaciji z žensko, ki ima danes podobno razmišljanje, kot sem ga v preteklosti imela jaz. Najraje bi ji pomagala, jo rešila iz tega, a se hkrati zavedam, da je to njena pot, njena odgovornost.

Vseeno pa bi se želela izraziti v tem blogu, da mogoče pa kateri doprinesem s svojo izkušnjo, ko in če bo brala ta blog.

Pri sebi vidim, kako imajo, oz. so imele določene stvari, ki se mi dogajajo v odrasli dobi izvor v otroštvu ali pa sem jih s sabo prinesla že iz preteklih življenj. Če se sfokusiram na to življenje, sem v odraslo dobo, me drugim, prenesla visoka pričakovanja do sebe, kar sem prej, v otroštvu dobivala od zunaj. 

V življenju nisem čutila, da bi živela v prisotnosti potrpežljivosti, mirne komunikacije, da bi bila prisotna želja po razumevanju mene ter fleksibilnost ali odprtost za odpuščanje v primeru napak – v odnosu z ljudmi, ki so name najbolj vplivali.

Vse to se mi je v odrasli dobi prekopiralo v odnos do sebe.

To kar sem prej v otroštvu in najstništvu prejemala, sem si v odrasli dobi začela dajati sama in ne samo to, to sem tudi širila in dajala naprej v odnosu z drugimi ljudmi. Negovala sem vzorce, ki so mi bili predani in jih širila naprej.

Nisem imela potrpežljivosti do sebe, niti predstave o tem, kaj je mirna ali nenasilna komunikacija (o nenasilni komunikaciji pišem v tudi blogu: NENASILNA KOMUNIKACIJA V PODJETNIŠTVU) nobene želje ali znanja o razumevanju sebe ali drugih, kaj šele odpuščanje sebi ali drugim za napake. Znala sem leta in leta gojiti odpor, zamero.

Ni lahkotno o tem pisati, ampak sem vesela, da pišem. Že s tem, ko se izražam, postaja vse lažje, lahkotneje. Lažje prihajam v stik z razumevanjem tega kar je bilo, sprejemanjem in odpuščanjem. Vse kar se je zgodilo, je bilo več kot očitno z razlogom, tudi s tem, da danes spišem ta blog, v upanju, da še komu doprinese.

Ta odnos do sebe se je v odrasli dobi izražal na način, da sem imela do sebe zelo visoka pričakovanja in nobene potrpežljivosti, nežnosti, mehkobe. V praksi se je to kazalo na način, da sem se konstantno metala iz cone udobja ali pa doživljala obdobja popolne stagnacije. Ni bilo vzpostavljenega ravnovesja v svojem življenju. Kakšen skok iz cone udobja tu in tam je čisto OK, ampak konstantno metanje na glavo in globoki padci na drugi strani pa so meni prinesli ponavljajočo se izgorelost, depresijo, anksioznost.

Če dam primer; ko sem se prijavljala za 1. redno službo, sem se prijavila na delovna mesta, ki so bila 5x prevelika odgovornost zame. Prijavila sem se na delovno mesto, za katerega sem bila skoraj brez izkušenj in izkušnje zaigrala. Dejansko sem živela v prepričanju, da je to normalno in da bom že kasneje potem “flikala” to česar sedaj nimam. Potem pa sem se obračala čez konce in kraje zaradi odgovornosti, potiskala sebe čez meje. Ja, bilo je precej divje. 

Ko je nekdo potreboval pomoč, sem obljubila 2x več, kot sem bila takrat sposobna dati. Sama sebi sem kopala jame. Nisem znala iti step by step, se v svojem ritmu odpirati na priložnosti, na pridobivanje izkušenj. Želela sem si izzivov, lahko bi celo rekla, da sem si želela trpljenja. Ko gledam za nazaj vidim, kako sem bila groba do sebe.

Ves čas me je pestil pritisk časa, da moram čim več doseči v čim krajšem času. Kot da imam na voljo samo še eno leto življenja. Konstantna napetost, stres, pritisk nase, npr. da je treba delo, ki bi ga kakšna druga oseba naredila v enem tednu, narediti v par urah. Po drugi strani pa obdobja čiste izgorelosti, brezvoljnosti, anksioznosti, ko se nisem mogla niti premakniti, vstati iz postelje. Nihanja so bila res močna, nepredvidljiva.

Ne predstavljam si svoje telo, da bi še preneslo par let takšnega delovanja. Hvaležna sem, da mi je, kljub manjšim boleznim, tako stalo ob strani.

Hvaležna sem, da sem prišla do točke, ko je bilo vsega dovolj. Ko sem si priznala, da ne zmorem več sama tako naprej in prosila “Vesolje” (tako sem takrat imenovala Izvor) za podporo. Tudi telo se je ustavilo in reklo “dovolj!” a hkrati, na mojo srečo, brez hujše bolezni. Hvaležna sem, da sem sproti dajala namere, da si želim drugačnega življenja. Da mi to, v kar sem bila vpeta ni OK, da na to ne želim pristati in da si želim spremembe. Da si želim več od življenja! 

Te namere so mi na pot, po tem, ko sem se predala, pripeljale ljudi, ki so me odprli na to, da je mogoča drugačna pot zame. Da je mogoče stvari v življenju spremeniti, živeti drugače. Da je mogoče živeti v ravnovesju, umirjeno, lahkotno in se vsak dan veseliti življenja! Sprva mi je bila to znanstvena fantastika, vendar sem se, z delom na sebi, vedno bolj odpirala, da je to pa le mogoče. Da je to način, na katerega nekateri ljudje povsem lahkotno živijo, že od nekdaj. Da je to še bolj realno kot tisto, kar sem živela prej.

Kar sem želela s tem blogom izraziti je, da tudi takrat, ko sem šla kontra sebi, ne pomeni, da sem bila znotraj sebe slaba oseba ali, da se nisem trudila postati boljša. Niti, da sem zanalašč ravnala kot sem. Z mano je bilo vse OK, samo znala nisem drugače. Nisem vedela/poznala, da je mogoče še kaj drugega.

Danes vem da je mogoče še marsikaj drugega in do tega spoznanja sedaj pomagam tudi drugim. Če začutiš potrebo po podpori, lahko pomagam tudi tebi. Vabim te, da mi pišeš na anja@an-idea.si in dogovorila/i se bova za spoznavni sestanek, da vidiva če si ustrezava.

Objem,

Anja

*Na voljo sta delovna zvezka “Prebudi žensko v sebi“ in “Spoznaj sebe“, ki ju lahko naročiš TUKAJ

Deli blog s prijatelji!