Visoka pričakovanja do sebe so vodila do izgorelosti

Iti korak po korakom, v umirjenem ritmu, se lahkotno odpirati na to, kar mi pride nasproti…. “Kaj je sploh to?! A je to sploh mogoče!?” Nekaj v glavi mi pravi, da ni in da naj rinem naprej, da bom v življenju sploh kam prišla. Da je normalno, če padem, se zaletavam v zid, da prej ali slej bo že šlo skozi. 

To je bila moja realnost. Da je potrebno za napredek trpeti. Da nič ne pride samo od sebe. Da je treba garati, trdno delati, za minimalen rezultat. In to se mi je zdelo normalno. 

Pri sebi vidim, kako imajo določene stvari, ki se mi dogajajo v odrasli dobi izvor v otroštvu. V odraslo dobo sem prenesla visoka pričakovanja do sebe in lastne občutke ničvrednosti, kar sem prej, v otroštvu dobivala od zunaj. 

Nisem imela vzora potrpežljivosti, mirne komunikacije, razumevanja, sprejemanja – v odnosu z ljudmi, ki so name najbolj vplivali.

Vse to se mi je v odrasli dobi preneslo v odnos do sebe.

To kar sem prej v otroštvu in najstništvu prejemala, sem si v odrasli dobi začela dajati sama in ne samo to, to sem tudi širila in dajala naprej v odnosu z drugimi ljudmi. Negovala sem vzorce, ki so mi bili predani in jih širila naprej.

Nisem imela potrpežljivosti do sebe, niti predstave o tem, kaj je mirna ali nenasilna komunikacija (o nenasilni komunikaciji pišem v tudi blogu: NENASILNA KOMUNIKACIJA V PODJETNIŠTVU) nobene želje ali znanja o razumevanju sebe ali drugih. 

Ta odnos do sebe se je v odrasli dobi izražal na način, da sem imela do sebe zelo visoka pričakovanja in nobene potrpežljivosti, nežnosti, mehkobe. V praksi se je to kazalo na način, da sem hodila preko sebe in svojih kapacitet ali pa doživljala obdobja popolne stagnacije. Ni bilo vzpostavljenega ravnovesja v svojem življenju. Kakšen skok iz cone udobja tu in tam je čisto OK, ampak konstantno metanje na glavo in globoki padci na drugi strani pa so meni prinesli ponavljajočo se izgorelost, depresijo, anksioznost.

Če dam primer; ko sem se prijavljala za 1. redno službo, sem se prijavila na delovna mesta, ki so bila 3x prevelika odgovornost zame. Prijavila sem se na delovno mesto, za katerega sem bila skoraj brez izkušenj. Dejansko sem živela v prepričanju, da je to normalno in da bom že kasneje potem nadoknadila to česar sedaj nimam. Potem pa sem se obračala čez konce in kraje zaradi odgovornosti na katero nisem bila pripravljena, potiskala sebe čez meje. 

Ko je nekdo potreboval pomoč, sem obljubila 2x več, kot sem bila takrat sposobna dati. Nisem znala reči ne. Sama sebi sem kopala jame. Nisem se znala v svojem ritmu odpirati na priložnosti, na pridobivanje izkušenj. Želela sem si izzivov, lahko bi celo rekla, da sem si želela trpljenja. 

Ves čas me je pestil pritisk časa, nemir, da moram čim več doseči v čim krajšem času. Kot da imam na voljo samo še eno leto življenja. Konstantna napetost, stres, pritisk nase, npr. da je treba delo, ki bi ga kakšna druga oseba naredila v enem tednu, narediti v par urah. Po drugi strani pa obdobja čiste izgorelosti, brezvoljnosti, anksioznosti, ko se nisem mogla niti premakniti, vstati iz postelje. 

Hvaležna sem, da sem prišla do točke, ko je bilo vsega dovolj. Ko sem si priznala, da ne zmorem več sama tako naprej in prosila “Vesolje” (tako sem takrat imenovala Izvor) za podporo. Telo se je ustavilo in reklo “dovolj!” a hkrati, na mojo srečo, brez hujše bolezni. Hvaležna sem, da sem sproti dajala srčne namere, da si želim drugačnega življenja. Da mi to, v kar sem bila vpeta ni OK, da na to ne želim pristati in da si želim spremembe. Da si želim več od življenja. 

Te namere so mi na pot, po tem, ko sem se predala, pripeljale podporo ljudi, ki so me odprli na to, da je mogoča drugačna pot zame. Da je mogoče stvari v življenju spremeniti, živeti drugače. Da je mogoče živeti v ravnovesju, umirjeno, lahkotno in se vsak trenutek veseliti življenja. Sprva mi je bila to znanstvena fantastika, vendar sem se, z delom na sebi, vedno bolj odpirala na možnost, da je to pa le mogoče. Da je to način, na katerega nekateri ljudje povsem lahkotno živijo, že od nekdaj. Da je to bolj naravno kot tisto, kar sem živela prej, oz. bila naučena živeti prej. 

Če tudi sam/a začutiš, da bi si želel/a živeti bolj v skladu s sabo in bi ob tem potrebovala podporo te vabim, da mi pišeš na info@anjanaralocnik.com, za neobvezujoč uvodni pogovor.

Objem,

Anja