Marsikdo, ki se je kadarkoli srečal z izgorelostjo, ve, kakšen izziv zna biti. Ko nimaš niti 1% energije za življenje. Ko ni energije niti, da bi poskrbel zase, kaj šele, da bi stopal v kakšne odnose in po možnosti skrbel še za druge. Recimo za otroke. Kako?! Če še zase ne gre.
Sem bila na tem mestu, večkrat. Zato razumem kako ti je, v kolikor se trenutno srečuješ z izgorelostjo.
Enkrat me je izgorelost polegla za dobro leto. Pa potem še parkrat, za krajša obdobja. Tako, da sem se tudi vrtela v ciklih izgorelosti, iz katerih vem, da je izziv stopiti.
Zato sem sedaj spisala ta blog, v katerem bom podelila svojo rešitev, kako iz izgorelosti, v kolikor še komu moje izkušnje doprinesejo.
Navdih za blog je prišel iz trenutka, ko sem se zavedla globoke hvaležnosti za Življenje. Da živim, obstajam in sem lahko priča igrivosti in lepoti narave, ki se mi je odgrnila med sprehodom.
Če bi bila še vedno v fazi izgorelosti, te globine ne bi mogla prepoznati. Ne bi mogla biti prisotna. Tudi če bi že šla na sprehod, bi verjetno moj um zameglile moje misli. Telo bi držala brezvoljnost in ne bi bilo prav zares prostora za lahkotnost, sproščenost, igrivost, radost in kot že rečeno, prisotnost v Življenju.
Zato tudi odločitev za spisati blog, ker res vsakomur iz srca privoščim, da doživi, iz mojega vidika Smisel Življenja – ki sta, med drugim, radost in zadovoljstvo. Naše naravno stanje ni trpljenje, ni izgorelost. Se pa zavedam, da je izziv to prepoznati, v kolikor smo to opazovali pri svojih starših (da je treba garati, da je življenje kruto, da je treba vsem ustreči, itd.) in prav zares nismo imeli vzora, da je mogoče tudi drugače. Razumem, da je izziv, če smo to ponotranjili in sledili vzorcem prejšnjih generacij.
To pišem zato, ker vem, da trpljenje ni potrebno. Živeti, kot so (ali še) živijo naši predniki ali pa smo mi živeli večino življenja in s tem nismo bili ali pa nismo zadovoljni. Naše življenje, oz. naš pogled na življenje lahko spremenimo.
Kako sem se izgorelosti lotila jaz?
Ni šlo čez noč, nikakor. Če sem živela vzorce skoraj 30 let, je bil tudi proces transformacije precej dolg proces, ki je trajal več let. Mi je bil izziv to sprejeti, ker sem si ves čas želela biti na cilju, že “ozdravljena”, ampak istočasno pa je bilo prisotno zavedanje, da je tudi pot že neke vrste cilj in vsaka nazaj pridobljena energija ali moč, mi je dajala nove inspiracije in zagona za naprej. Torej ni, da se mi vmes ni nič dogajalo – se mi je, precej. In ko sedaj pogledam nazaj, mi je bila zares dragocena pot samospoznavanja in osvobajanja od ovir.
Če se navežem na izgorelost. Pri meni so bili največji izzivi ustaviti se, prepoznati lastno vrednost in postavljanje mej – tako daljnim prijateljem, strankam kot najbližjim osebam.
Povsod sem videla “ljubezen”, vsem bi vse dala, samo, da so srečni – ker, če bodo drugi srečni, potem bom tudi jaz. Tako sem hrepenela po družbi, pozornosti, da sem se za malenkost pozornosti popolnoma razdajala. Pristajala na veliko manj, kot sem bila vredna. In s tem delila svojo energijo in moč na vse strani. Zame pa je ni ostajalo nič. Ves moj fokus je bil usmerjen navzven, v druge ljudi in razpršen. In potem sem se čudila, zakaj vsem drugim gre tako dobro, meni pa nikakor stvari ne stečejo?!
Prvi koraki zdravljenja izgorelosti so bili, da sem za to nehala kriviti druge. Da so drugi krivi, da jaz nisem OK, da nimam energije. Torej, da sem prevzela odgovornost zase.
Na začetku nisem zmogla tega procesa samozdravljenja sama, zato sem se zatekla po terapevtsko podporo. Poskusila sem različne vrste terapij, ampak mi nobena ni čisto odgovarjala, ker nisem prav zares zaznavala napredka v življenju.
Kasneje, ko sem spoznala transpersonalno kognitivno terapijo, sem se zavedla zakaj – ker se nobena od obiskanih (psiho)terapij ni ukvarjala z vzroki za težave. Večinoma smo v seansah ostajali na površju in le redko zašli v globino ali pa se dotaknili le čustev.
Ne me narobe razumeti, tudi to so lahko precejšnji koraki naprej. Tudi zame so na začetku bili, ker prej nisem imela nobenega stika s sabo, kaj šele s čustvi. In je bil že to zame precejšen korak naprej. Da sem se zavedla, da nekaj ne “štima”, se ustavila in poiskala pomoč. Se zazrla vase in začela spoznavati čustva. Ampak še vedno – to so čustva, ki pa niso še vzroki za težave. So pa smerokaz do pravih vzrokov za težave, ki pa so globje od čustev in napajajo čustva. Hkrati so čustva tudi smerokaz do naših potencialov/potreb, ki so naša prava Narava.
Čustva se v našem življenju pojavljajo z razlogom, da bi našli in transformirali prave vzroke za naše težave. In prišli v stik z našimi globjimi potrebami ter potenciali in te zaživeli.
Ko sem še naprej precej močno čutila in izražala željo po tem, da spremenim svoje življenje in bila odločna, da sem pripravljena na to, mi je prišla na pot transpersonalno kognitivna terapija.
Ko sem se poglobila v to obliko terapije, me je prepričala in vpisala sem se v šolo za terapevte, poleg tega, da sem ob šoli hodila še na terapije. Začutila sem, da je to to in nisem se zmotila. To je bila, zame, edina vrsta terapije, ki mi je pomagala tako spremeniti moj notranji svet in moje notranje doživljanje, da se je življenje na zunaj začelo konkretno spreminjati. Da sem lahko stopila iz več začaranih krogov. Zaživela pristno, v skladu s sabo.
Ob obiskovanju terapij sem pridobila nazaj svojo moč, ki je bila razpršena na vseh možnih koncih in mi pomagala prepoznati lastno vrednost. Dala moč, da sem svojo vrednost nehala zagovarjati v odnosih, kjer nikoli ni bila in verjetno tudi ne bo prepoznana.
Ob terapijah sem pridobivala zavedanje kdo jaz prav zares sem in gradila notranjo stabilnost, da sem se lahko izražala navzven drugim. Postavljala meje. Se poslovila od stvari, odnosov in situacij, ki mi niso več služile. S tem pridobivala vedno več energije nazaj. Ta energija pa mi je dajala in mi daje priložnost za globino, za to, da lahko doživljam Smisel Življenja in sem prisotna tam, kjer želim biti. Da imam lahko fokus na odnosih, ki prepoznavajo mojo vrednost. Da imam energijo za kreativnost in lahko zate sedaj pišem tale blog. Da lahko kmalu prepoznam, v kolikor se moja energija ali pozornost steka v napačno smer in jo od tam umaknem. Se zaščitim. Ker sem si pomembna in ker si mi pomembna/pomemben ti, ki prebiraš tale blog in res iskreno, srčno iščeš pravo pomoč zase. Ker če ne bi imela energije, tega bloga ne bi bila zmožna spisati in ti svoje pomoči ne bi mogla ponuditi. Sedaj pa ti jo lahko.
Lahko ti ponudim pomoč, v obliki terapevtske podpore. Sedaj tudi sama izvajam transpersonalno kognitivno terapijo, o kateri sem se podrobneje razpisala v blogu: Transpersonalno kognitivna terapija.
Ta terapija ti je namenjena, v kolikor si želiš dejanskega napredka v življenju. Stopiti ven iz začaranega kroga izgorelosti in zaživeti lahkotno, sproščeno, prisotno, pristno, v stiku z Življenjem v sebi in zunaj sebe. Zaupati vase, čutiti in živeti svojo moč.
Če se sprašuješ ali je ta terapija zate…
Je, v kolikor si pripravljen/a v delo na sebi vložiti trud in energijo. V kolikor si pripravljen/a prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje. V kolikor si se pripravljen/a odpreti na ovire, ki te omejujejo na poti do življenja, kot si ga želiš.
Ni pa terapija zate, v kolikor želiš, da jaz rešim težave namesto tebe. Ker to ni mogoče. Sem pa ves čas terapij ob tebi in te podpiram pri tem, da se opolnomočiš in sam/a transformiraš svoje ovire. Kar je konec koncev tudi neprecenljivo, ko vidiš/izkusiš, da zmoreš sam/a. Potem tudi to moč in zaupanje vase lažje preneseš v svoje vsakdanje življenje, v odnose.
Torej, v kolikor bi si resnično želel/a stopiti iz izgorelosti ali ciklanja v tem, te vabim k brezplačnemu uvodnemu posvetu, v katerem se spoznava in vidiva, če si ustrezava. Nanj se lahko naročiš preko emaila: info@anjanaralocnik.com ali pa me kontaktiraš na telefonsko številko 041 683 451, v razpoložljivem času, ki je naveden v spodnjem delu (v nogi) spletne strani.
Vse dobro želim,
Anja