Kako lahkotneje shajati s sistemom

Kot otrok sem bila čisti svobodnjak. Brez posebnih omejitev, prepuščena lastni volji in iz tega je izhajalo tudi to, da nisem imela razumevanja pravega pomena sodelovanja. 

Problem je nastal, ko sem šla v šolo. Takrat pa sem se počutila kot da bi začela ne jaz butati v zid, ampak kar zid vame. Življenje se mi je kar malo obrnilo na glavo. Kot da bi šla iz čiste svobode v eno kletko, iz katere se nikjer ni dalo ven. 

Če sedaj pogledam za nazaj, ne bi spremenila nič pri tej izkušnji, ker me je ogromno naučila in vidim zakaj, tudi zaradi nje, danes delujem drugače in zakaj mi je postalo na več področjih lahkotneje – med drugim tudi lahkotneje shajati s sistemom.

Moja lastna izkušnja ob prvem večjem stiku s sistemom, že v osnovni šoli, je bila precej groba, trda. Kot otrok si nisem znala sama pojasniti, oz. razumeti kaj se dogaja in to se mi je poznalo še kasneje v življenju, ko sem podzavestno gojila odpor do učiteljev, pravil, tistih, ki sem jih jaz jemala kot avtoritete, oz. si razlagala, da me želijo omejevati, nadzirati, kontrolirati, … imela sem občutke frustracije, jeze, da mi jemljejo mojo svobodo, izbiro. Da so oni krivi za to, kar se z mano dogaja in za moja čustva. 

Imela sem občutke in misli, ki si jih nisem znala razložiti. To nerazumevanje in nezavedanje dogajanja pa je v odrasli dobi spontano vedno znova ustvarjalo nove izzive, ki so me vračali pred podobne situacije z istimi frustracijami, z namenom, da se mogoče pa en dan nekaj iz tega naučim.

Kar nekaj dela na sebi (mene osebno je pri tem najbolj učinkovito, celostno in sočutno podprla transpersonalno kognitivna terapija, ki jo izvajam tudi jaz ) sem potrebovala, da sem pridobila razumevanje kaj se v resnici dogaja. Da sem se zavedla tega kaj se grem in se iz tega nekaj naučila. Da sem spoznala, da lahko iz svojega kroga igranja nemočne žrtve, ki se dejansko upira samo sama sebi, izstopim. 

Kaj je bilo ključno zame pri transformaciji odpora do sistema v željo po sodelovanju?

Na začetku je ta izziv izgledal kot velika ledena gora. “Kako bom predelala tako močan odpor, celo jezo, žalost, frustracije? To bom potrebovala veliko časa, namreč tudi nabiralo in stopnjevalo se je v meni večji del svojega življenja!”

Res je, ni šlo skozi v samo enem dnevu. Je pa bilo že s tem, ko je bilo prisotno zavedanje, kaj se dogaja in močna volja, da to razrešim, se tega osvobodim, lahkotneje. 

Z delom na sebi sem spoznala in izkusila, da se moj odnos znotraj mene (med delčki sebe) manifestira zunaj. Da moje sodelovanje s sistemom samo kaže na harmonijo ali dishamornijo, ki je znotraj mene. 

Izkusila sem, kako zelo je pomembno, da pri odnosu do sebe in vseh delov sebe, ki želijo biti videni (tudi temačnih), izhajam iz ljubezni, iz razumevanja, sprejemanja in želje po sodelovanju. Ta odnos se potem preslika na situacijo zunaj mene.

Že sama namera po sebi, preden stopim v odnos s sabo ali komerkoli drugim, je pomembna. Je moja namera, da sem s sabo nežna, sočutna ali raje odrivam sebe stran? Sem sočutna tudi do bolečih delov sebe? Imam razumevanje do njih? Ali znam svoje notranje ravnovesje umiriti, včasih celo postaviti svoje meje med enim in drugim delom sebe? Ali sovpada ta odnos z odnosom, ki ga imam do drugih, tudi do sistema?

Pomembno je, da se opazujem ter si dam čas, da v kolikor se pojavita npr. strah ali jeza (do delov sebe ali na zunaj, do sistema), da jima pomagam, da se lahko transformirata. Da jima dovolim, da se izrazita in ju nato prosim, da me podpreta pri transformaciji. Da z njima sodelujem. In to sodelovanje delov znotraj mene, se potem odraža navzven, da spontano stremim oz. se trudim za sodelovanje v vseh odnosih. 

Včasih je za izkaz želje po sodelovanju oz. notranji harmoniji že dovolj, da se povprašam;

“Kaj mi notranja disharmonija želiš sporočiti?” ali če se pojavi čustvo: “Kaj mi jeza želiš sporočiti? Kaj želiš, da je videno, sprejeto, objeto? Prosim povej mi, kako naj s tem ravnam? Kako te lahko podprem, da lahko greva skupaj naprej, na varen način zame in za druge?”, …

Pomembno je tudi, da se odpiram na to, da si delčki mene želijo sodelovanja in da izhajam iz hvaležnosti za to, da se prikažejo – četudi včasih to boli. Boli, ker umira nekaj kar mi ne služi več, da se lahko rodi nekaj novega, kar me pelje naprej, še bolj proti sebi. 

Tudi če se kdaj pojavi kakšen dan, ko ni prave volje, da bi se ukvarjala s sabo, čeprav čutim, da je to potrebno, vidim, da je korak naprej že, če se vsaj malo potrudim iskati razumevanje, sodelovanje, sprejemanje in se potem tudi zavedati tega, čeprav miniaturnega koraka naprej. Prepoznati moč v tem. Da se odprem na svoj trud ter s tem usmerim pozornost v tisto kar pa je izpolnjeno in poskrbim, da je tega iz dneva v dan več. Zavedam se, da tja kamor usmerjam pozornost, tam se širi moja pot. Pomembno je, da se objamem za svoj trud, ker vem, koliko moči včasih to zahteva od mene.

S fokusom na to, kar pa je izpolnjeno, kar se je transformiralo, me podprlo pri napredku in občutenju hvaležnosti za to, se potem rodi tudi želja po tem, da prispevam nazaj v skupno dobro, da v odnosih (in delu na sebi) iščem sodelovanje.

Kako danes gledam na shajanje s sistemom?

Verjamem, da ima vsak svojo zgodbo, svoje izkušnje ter svoj način delovanja, izražanja. Jaz v tem blogu izključno izražam sebe in svoje trenutno zavedanje. 

Danes s sistemom želim sodelovanje, s tem, da mi je pomembno, da ob tem stojim za svojimi potrebami (po svobodi, miru, …). Torej da npr. imam svoje podjetje, izražam preko vsebin tisto, kar se želi izraziti ter hkrati mesečno plačujem položnice, z namero, da prevzemam odgovornost zase in prispevam v skupno dobro. V vsakem primeru, tudi če država ne bi od mene pobirala davke, bi želela prispevati nekaj nazaj v kakršnikoli skupnosti bi živela.

kako lahkotneje shajati s sistemom

Če pogledam za nazaj, v obdobje šolanja, bi si želela imeti več razumevanja sebe in boljšega odnosa z vsemi. Tukaj vidim pomembno vlogo staršev in učiteljev, da se otrokom na sočuten in razumljiv način preda znanja, z katerimi bodo bolje razumeli sebe in svoje delovanje. 

Dosti časa nisem razumela pravega pomena sodelovanja in je bilo to nekaj, kar sem iskala samo na zunaj. Sem potrebovala kar nekaj časa in dela na sebi, da sem videla, da to prav zares pride od znotraj, kot tudi vse ostalo. 

S tem, ko sem predelala svoje strahove, jezo in odpor do sebe (in vseh delov sebe, tako prijetnih, kot temačnih), so se izzivi, ki sem jih prej videla pred sabo (“sistem me želi uničiti”, “kako je bedno živeti v tej državi”, “ujeta sem”…) transformirali. Dobila sem več jasnosti glede tega kaj se grem in kako lahko v prihodnje delujem drugače, bolj v skladu s sabo ter prevzamem odgovornost zase. 

Dobila sem jasnost, da so bile vse te misli samo izraz mojega notranjega stanja in tega pred čimer sem bežala, npr. “sistem me želi uničiti” je bilo zanikanje dejanskega stanja “moje notranje misli me želijo uničiti”, “kako je bedno živeti v tej državi” je bilo prelaganje odgovornosti na državo, za nekaj kar ni ona nič kriva in sem se s tem izogibala mislim “kako je bedno živeti v tem telesu”, itd. 

S tem zavedanjem in delom na tem, da prevzamem odgovornost zase sem dobila nazaj življenjsko energijo, ki se je prej stekala drugam (tja kamor so se stekale moje frustracije, strahovi, jeza – ki jim nisem sprejela, objela). Dobila sem energijo za še več prevzemanja odgovornosti zase, za svoje življenje. Prišlo je zavedanje, da me drugi prav zares ne želijo, niti ne morejo “uničiti”, ne učitelji, nobene avtoritete, niti država in da sem si to delala sama. 

Lahko bi rekla, da je “staro” odpadlo in življenje je dobilo nov smisel. Z delom na sebi sem dobila več kapacitet, da lahko v naslednjih situacijah, ki se pojavijo, že prej izhajam iz sebe, se hitreje obrnem navznoter,  si prisluhnem, kaj se prav zares dogaja in nato izhajam iz tega. In vse to prispeva k lahkotnosti v sodelovanju delov znotraj mene in k lahkotnosti sodelovanja s sistemom zunaj mene. 

Se ti je ob prebiranju pojavila kakšna misel ali kakšen izziv in bi to želel/a izraziti? Vabljen/a, da mi pišeš na info@anjanaralocnik.com

Vabljen/a tudi, da me kontaktiraš, če začutiš potrebo po sočutni in strokovni podpori v varnem okolju.

Objem,

Anja




Deli blog s prijatelji!