Zjutraj sem doživela trenutek, ki ga verjetno pozna marsikdo, še posebej ženske, ki včasih usklajujemo milijon stvari naenkrat.
Pogledala sem na uro in moje telo je v delčku sekunde preklopilo v paniko:
hitrost, urgenca, napetost v telesu, misli »zamujaš«, »hitro, hitro«, »ni časa«.
Stvari so mi začele uhajati izpod nadzora in padati iz rok. Nisem več čutila telesa.
Prišla je razdražljivost. Nestrpnost do otrok.
Zaznala sem, da me je potegnilo s sabo v spiralo in kar nisem se mogla ustaviti in umiriti ob tej paniki.
BREZPLAČEN 7-DNEVNI IZZIV
Stik s sabo. Ljubeča skrb zase. 15 min vodene, čuječe prakse na dan.
Najprej sem se začela bičati:
»Zakaj sem takšna?« in »Spet bom zamudila.«
In potem se je vklopilo zavedanje, ki sem ga skozi obiskovanje transpersonalno kognitivnih terapij in tehnik iz nenasilne komunikacije okrepila. Spomnila sem se, da imam orodja, ki mi pomagajo se v kaotičnih trenutkih vrniti v ravnovesje.
Spomnila sem se, da je vedno izhod.
1. KORAK k umiritvi je bil: empatija in razumevanje sebe, namesto kritiziranja
Iskreno sem si priznala, da mi je res težko v tistem trenutku – se ustaviti in zadihati:
“Anja, seveda se ti je težko ustaviti, ko pa si bila večino življenja navajena tega ritma (hitenja, ipd.). «
Že tukaj se je v telesu nekaj sprostilo. Lahko sem zadihala.
2. KORAK k umiritvi: še empatije
V mislih sem si izrekla še en stavek:
»Anja, bi ti pomagalo, če bi nekdo sedaj videl in razumel, kako težko se ti je v tem trenutku ustaviti in zadihati?«
In telo se je ob tem še bolj sprostilo, zmehčalo. Počutilo se je videno, razumljeno, sprejeto.
3. KORAK k umiritvi: prizemljitev in občutenje podpore
Ko sem se vrnila v stik s sabo, sem začela še z prizemljevanjem; občutenjem povezanosti z zemljo, občutenjem njene podpore in nadaljevala s počasnim in globokim dihanjem.
In ti koraki so me počasi vrnili nazaj v ravnovesje, stanje miru. Takoj se je to poznalo tudi na otrokoma, ki sta se prav tako čisto umirila.
POVZETEK bloga
Ko gremo v preživetveni način ali v paniko, nismo »dramatične«.
To je navada, ki nam je nekoč – v otroštvu ali kasneje – dejansko pomagala preživeti. Biti del skupnosti, pripadati. Lahko, da smo to dnevno gledale, kot vzor kaj in kako je biti ženska.
In kaj potrebujemo, da lahko damo danes telesu občutek, da je varno in da to varnost negujemo? Namreč sedaj smo odrasle osebe in imamo priložnost delovati drugače, bolj trajnostno, ljubeče do sebe in do drugih okoli nas.
1. Da telo vidimo in ozavestimo kaj se v njemu dogaja.
2. Da ga razumemo ali vsaj poskušamo razumeti.
3. Da ga namesto kritike, objamemo s sprejemanjem, razumevanjem in empatijo.
Ko telo prejme tovrstno nežnost, spoštovanje in empatijo, dobi dokaz, da je varno.
In šele takrat lahko iz urgence stopi nazaj v regulacijo, ravnovesje.
To je pot ljubeče, spoštljive skrbi zase, stika s sabo.
Ker vem, kako je včasih težko najti pot nazaj k sebi, k umiritvi, ravnovesju in jasnosti kako naprej, sem pripravila hitri “empathyklic”.
30-minutni pogovor, z empatijo
Za vse trenutke, ko:
• je glava polna, srce tesno, telo težko
• ni varnega sogovornika, brez svetovanj in sodb
• želiš zadihati, izgovoriti, izpustiti
• želiš jasnost namesto zmede
• želiš stik in mehkobo namesto preživetja
Ti govoriš in jaz držim prostor.
Tvoje telo se mehča.
Besede stečejo.
Kaos izgine in nastopi jasnost.
Ta prostor je:
- kratek (30 min)
- nežen za tvoj živčni sistem
- varen, sočuten
- namenjen temu, da se počutiš bolje že zdaj, ne čez mesec
V decembru je odprtih 6 mest,
Tvoja investicija: 25€
Pogovor poteka online ali preko telefonskega klica.
Termin rezerviraš z e-mailom na: info@anjanaralocnik.com
Objem,
Anja