Po pogovoru s prijateljico se je v meni porodila želja, da to izkušnjo strnem v blogu. V blogu se ne opredeljujem, zgolj izražam slišano in svoje izkušnje. Mogoče pa v trenutni situaciji pride še komu prav, v kolikor se je sam znašel v stiski, ali pa oseba, ki mu/ji je pomembna.
Prijateljica je delila z mano svoje občutke strahu, nemoči, frustracije v času Korone. Dejala je, da bi želela biti aktivna, sodelovati pri širjenju njene resnice (na sočuten način), ampak se počuti, kot da nima dovolj informacij. Tiste informacije, ki jih lahko najde so zelo razdvojene in zato ima dostikrat občutek, da je v tej nejasnosti sam/a in to jo drži na mestu.
Želi se povezovati z ljudmi, ki imajo podobno razmišljanje ali pa da bi ji nekdo vsaj prisluhnil brez obsojanja, ker bi ji to doprineslo k večji jasnosti, varnosti, sigurnosti. Želi si živeti življenje, iti na prosto brez maske (blog je bil zapisan v času najstrožjih ukrepov) in brez obsojanja, se nasmehniti neznancem, pomagati ostareli osebi v trgovini, ki so ji po tleh padle pomaranče, …
… ampak se trenutno počuti nemočno to početi, ker ne ve, kakšna bo reakcija na drugi strani.
Ob poslušanju mi je prišla na plano misel, da koliko oseb v tem trenutku dajejo podobne misli, občutki. Da bi si želeli nekaj storiti v dobro družbe, za spremembo, ampak ne vedo s kom se o tem pogovoriti/ povezati, kdo jih bo sprejel v njihovem razmišljanju, kaj šele podprl.
Kaj je prijateljici v sklopu najinega pogovora najbolj pomagalo pri jasnosti?
To, da sem ji dala prostor, ji prisluhnila, brez obsojanja, popravljanja ali dajanja nasvetov. Med njenim izražanjem sem sama spregovorila zelo malo besed; ko sem jo povprašala glede pomena kakšne besede, za večje razumevanje kaj zanjo določena beseda pomeni in ko sem poreflektirala, če sem razumela pravilno, kar je želela izraziti. Že to, da je lahko izrazila svoje misli in bila v tem varna, sprejeta, jo je pomirilo in v njej naredilo prostor za jasnejšo sliko.
Kar želim predati s to zgodbo je, da niso potrebni nasveti drugim, da se “rešijo” iz trenutne na videz nemogoče situacije. Da sta sočutje in varen prostor tista, ki lahko ogromno doprineseta pri jasnosti. Nam, pri soočanju s svojimi mislimi in tudi drugim.
Namreč vsak ima odgovore že v sebi, samo odpreti se je potrebno na njih. Razumem pa, da zna biti to težko v trenutkih, ko je glava polna misli ali prsni koš poln pritiska, bolečine.
Iz izkušenj vem, da lahko dajanje nasvetov ali nepotrpežljivost v pogovoru, predvsem v stiski, vse skupaj le še obtežita, saj lahko to povzroči še več pritiska, občutka nesprejetosti, nerazumljenosti ter še večjo zmedo v mislih.
Dostikrat dobim vprašanje; “Kako naj prav zares pomagam drugemu v stiski?” Moj odgovor danes, ob pisanju bloga, bi bil nekaj takšnega: “Da poskusiš omogočiti osebi varen prostor in brez obsojanja samo prisluhneš. Da ne zapadeš v njeno dramo, oz. prevzemaš odgovornosti zanjo, ampak se zavedaš, da ima oseba vse rešitve že v sebi in da jih bo, v kolikor si rešitev prav zares želi, našla sama od sebe. Samo včasih pa potrebuje prostor, da se lahko izrazi in tako lažje pride do njih. V kolikor pa sama po izražanju še vedno ne pride do rešitve in prosi za nasvet, sam/a pa se ne počutiš dovolj stabilnega/-o, da bi lahko ostal/-a objektiven, oz. dajal/a nasvete ter jo vodil/a do tega, da rešitev spozna sam/a, da jo raje usmeriš na strokovno pomoč.” S tem izključno izražam samo svoje mnenje. Kamorkoli že osebo usmerimo, v kolikor se sami ne čutimo usposobljene za takšno obliko podpore, je pomembno, da to naredimo na zelo sočuten način, brez pričakovanj in se ob tem zavedamo, da ima oseba vedno možnost svobodne odločitve.
Kot gremo k zdravniku, ko imamo fizično bolečino, je moje mnenje, da si tudi naše mentalno, duševno telo zaslužita primerno skrb. Če strategije, ki so jih do sedaj uporabljali za ohranjanje mentalnega in duševnega zdravja (meditacije, sprehodi, …) ne pomagajo dovolj, je eden izmed načinov tudi pogovor, v varnem okolju.
S tem, ko ne dajemo svojih nasvetov, ne projiciramo lastnih stvari na druge, ampak namesto tega ustvarjamo varen prostor za izražanje, poskrbimo za to, da se lahko pri iskanju rešitev ljudje opolnomočijo in jih najdejo sami. Jih podpremo pri tem, da lahko sami prevzamejo odgovornost za svoje življenje. O dajanju nasvetov pa sem se razpisala tudi v blogu “Ali dajanje nasvetov pomaga pri opolnomočenju druge osebe?”.
In ravno to, iz mojega vidika, trenutna družba potrebuje. Več sprejemanja, priložnosti za opolnomočenje in prevzemanja odgovornosti, vsak zase, da bomo lahko zaživeli še bolj povezano, v sožitju, pristno, ljubeče.
Ljubeč objem,
Anja