Željo po izražanju sebe v blogu sem prejela ob sestanku z osebo, s katere izkušnjo sem se lahko zelo povezala, namreč tudi sama sem bila dolgo v podobni situaciji ostajanja v stagnaciji (stagnacija zame pomeni, da se znotraj mene nič ne spremeni).
Bom prikazala svojo zgodbo s karikaturami, za lažje razumevanje.
1. Polnjenost glave in odrezanost od sebe
Karikature prikazujejo, kako sem bila dolgo odrezana od sebe (svojih občutij, potreb, potencialov) in ostajala ves čas v svoji glavi, v svojih mislih, ki sem jih polnila z znanji od zunaj (to zame pomeni: v obliki prebiranja knjig, obiskovanja delavnic, poslušanje nasvetov drugih, …), v upanju, da mi bo to prineslo konkretne spremembe v življenju. Da me bo to “rešilo” iz trenutne situacije in me pripeljalo k željenemu cilju.
Danes vem, da sem hlastala za vsemi temi znanji od zunaj iz strahu, iz vzorcev “nisem OK”, “nisem dovolj”, itd., kar me je v bistvu držalo na mestu, v vlogi žrtve in povzročalo stagnacijo. Nič ne bi bilo narobe s pridobivanjem znanj od zunaj, v primeru, če bi imela v sebi kapacitete, da bi se imela ta znanja kam “usesti” in da bi znala ravnati v ravnovesju med enim in drugim (med notranjim in zunanjim svetom).
Če bi se imela ta znanja kam “usesti”, bi se to kazalo na zunaj, npr. da bi bila v urejenih, iskrenih odnosih, uživala v delu, prevzemala odgovornost za svoje življenje, občutila sproščenost in lahkotnost v delovanju, občutila notranji mir, se bolj odpirala na življenje, priložnosti, … Ker tega ravnovesja ni bilo, so ta znanja ustvarjala samo še več misli in vedno večjo težo v glavi.
2. Glava je polna, telo obteženo, drugi ljudje pa lahkotno dosegajo napredek
Bolj kot sem sem se obračala samo navzven in hlastala za znanji samo od zunaj, bolj sem se počutila ujeto in opažala, da sem se vedno znova vračala na isto mesto. Imela sem občutek, da me vsi ostali lahkotno prehitevajo po desni in levi in da se moram samo jaz boriti z življenjem. Da je pred mano zid in za mano veriga z utežmi, kar me drži na mestu.
3. Telo se sesede, izgorelost
Prišlo je do tega, da telo ni zmoglo več lastnih psihičnih in fizičnih naporov in se je enostavno sesedlo pod težo misli, pritiska, občutenja krivde, … .
4. Izhajanje iz stika s sabo in vzpostavitev ravnovesja- od stagnacije do napredka
Videla sem, da stare strategije, s katerimi sem želela doseči napredek, prav zares ne delujejo – v bistvu so delovale, ampak večinoma kontra sebi.
Bilo mi je, priznam, na začetku strašljivo se podati v nekaj novega, ampak pripravljena sem bila na spremembo. V meni je bila prisotna močna volja.
Nekaj kar sem na začetku videla kot ogromno pošast, vidim danes kot moj največji blagoslov. To, da sem se končno obrnila navznoter, vase in začela opazovati, raziskovati, kaj se dogaja tam. Da sem se začela soočati s čustvenimi blokadami, ovirami, vzorci, travmami (na način, da se nisem zataknila pri njih – s pomočjo transpersonalno kognitivne terapije) in ustvarjati prostor za tisto, česar sem si ves čas tako želela. Za to, da grem naprej in to, da prav zares živim, okušam življenje in vse to na povsem lahkoten, sproščen, miren način. Da sem v sebi ustvarila prostor, ki lahko podpre vsa dosedaj zbrana znanja in izkušnje ter “razbremeni” moje misli in me podpre pri uravnovešenem napredku.
Pridobivanje znanj, iskanje napredka samo na zunaj (brez istočasne skrbi za notranje ravnovesje), prav zares ni doprineslo k pravemu napredku, ampak stagnaciji. Bil je sicer nek napredek, ampak ekstreeemno počasen in minimalen, ker enostavno znotraj mene ni bilo kapacitet zanj. Ko sedaj pogledam nazaj lahko vidim večletno obdobje stagnacije. Se je sicer precej dogajalo na zunaj, ampak vse bolj plitko, v začaranih krogih in nič kaj izpolnjujoče. Polnega kozarca ni bilo mogoče še bolj napolniti.
Ko sem se začela obračati od glave navzdol, oz. navznoter, delovati iz srca, takrat sem šele začela pridobivati kapacitete za nekaj novega, za nekaj drugačnega, za tisto, kar si zares želim. Stvari so se začele premikati.
Videla in občutila sem, da je mene tudi zajel tok življenja in da se premikam naprej. Da zares napredujem. To sem vedela ob tem, ko sem opazovala, kako se je začelo zunanje okolje, ki me je obdajalo, prilagajati življenju, ki je bilo živo znotraj mene. Spremenili so se odnosi, postala sem bolj odločna, istočasno tudi bolj sočutna, mirna, začela sem se zares odpirati na priložnosti, se prepuščati življenju, vse je postalo bolj sproščeno, lahkotnejše in lahko bi še naštevala prednosti te transformacije, ki je bila zame res celostna. Življenje se mi je obrnilo za 180 stopinj in končno sem pridobila jasnost, zavedanje in občutenje, da se premikam in to v pravo smer.
Upam, da vam zapis moje izkušnje kaj doprinese. Kar sem želela sporočiti z deljenjem svoje zgodbe je predvsem to, da je napredek lahko prav zares napredek, ki ga lahko vidimo, občutimo, živimo in da vse kar potrebujemo, da pridemo do tega, imamo že v sebi, samo zazreti si moramo upati vase. 😉
Objem,
Anja
Anja