Obupati nad svojo potjo ali nadaljevati

Obupati nad svojo poslovno potjo/projekti/odnosom/ življenjskimi situacijami ali nadaljevati?

Obupati nad svojo poslovno potjo/projekti/ življenjskimi situacijami ali nadaljevati?

Pred kratkim sem na svojem sprehodu v gozdu zagledala prečudovito in ogromno pajkovo mrežo. 

Prvič v življenju sem si vzela toliko časa in si mrežo res podrobno ogledala. Bila je res čudovita, pokrita z dežnimi kapljami. Fasciniralo me je, kako je bila perfektno dodelana, popolne strukture. Bila je tudi precej velika, okoli 1 metra višine. Sem si mislila, da je imel z njo pajek kar precej dela.

A pajka ni bilo na njej. Začela sem se spraševati kaj to pomeni? Kakšno sporočilo to prinaša meni?

In ponavadi, ko si zastavim vprašanje – če sem res pozorna in umirjena, dobim od znotraj sebe tudi odgovor. Tokrat se je glasil: “Včasih lahko imaš vse perfektno dodelano, vse prav narejeno, pa mogoče lokacija ali čas nista prava.”

Šla sem raziskovati kako je v primeru pajkove mreže. Uporabila sem Chat GPT, ki mi je dal pojasnilo, da pajki pri gradnji vedno iščejo ravnovesje – dovolj mirno okolje za stabilnost, vendar ne povsem brez zračnega gibanja, saj lahko to pomaga pri razširjanju mreže in ulovu plena.

Potem pa se mi je vklopilo naslednje vprašanje: “Ali je mogoče, da je pajek zgrešil ravnovesje, če je mrežo zgradil na mestu, kjer jo doseže dež (kot je bilo v primeru te pajčevine iz gozda) in kjer hkrati kar pihlja?”

In da skrajšam daljši odgovor Chatp GPT-ja, ki mi je odgovarjal kot strokovnjak za živali. 

“Če pajek zgradi mrežo na mestu, kjer jo doseže veter in dež, to ni nujno napaka, temveč lahko odraža prilagoditev na okolje, ali pa poskus najti kompromisa. Včasih preprosto testirajo različna območja, saj pogoji v naravi niso vedno predvidljivi. Če mreža postane neučinkovita, jo pajek opusti in se preseli na boljše mesto. Torej, pajek ni “zgrešil ravnovesja” v človeškem smislu, temveč preizkuša možnosti, kjer bo imel največ uspeha.”

Znova sem bila fascinirana nad prilagodljivostjo živali. Torej, mrežo, ki jo je verjetno ustvarjal kar nekaj časa, je preprosto zapustil, ker je ocenil, da ga nekje drugje verjetno čakajo boljši pogoji.

Presunilo me je, kako se sama dostikrat zakoličim na eno mesto, v eno razmišljanje in se ne premaknem, tudi če sem že večkrat videla, da ni to pravo mesto zame.

Je izziv enostavno spustiti in oditi; iz situacij, lokacij ali odnosov, ki ne služijo več moji rasti. In se ob tem zavedati, da mogoče niti naslednja lokacija ne bo najboljša zame, ampak da vseeno vztrajam, testiram in ‘gradim svoje mreže’ še naprej. Da zaupam.

Korakam naprej, za najboljšimi pogoji zase. Kot to počnejo pajki. Ter hkrati ostanem nenavezana. Si dovolim delati napake. Da karkoli zgradim, lahko tudi spustim, če vidim, da mi to ne služi trenutno ali pa sploh več. In pajkom gre to očitno več kot odlično. 

Mislim, da so mi je dal danes ta pajek res pomembno lekcijo in mislim, da jo lahko da vsem nam.

Da si upamo testirati. Da si upamo se potruditi na vso moč za eno stvar in jo potem tudi spustiti iz rok, če vidimo, da nam ne služi več ali pa nam ne služi trenutno. Če vidimo, da pod danimi pogoji ni učinka, kot bi si ga želeli. 

Vem, zna biti težko. Ekstremno težko iti, iz svojih dostikrat kar močno zasidranih korenin, naprej.

Sploh, ker ni zagotovila kaj nas tam čaka. Mogoče tudi tam pogoji ne bodo najboljši, pa bo treba naprej, mogoče pa ja. Mogoče pa je naš uspeh za vogalom. 

Pri sebi vidim, da je fora v tem, da ne vem in da tudi nikoli ne bom vedela, če ne poizkusim. Izziv pa, če sem pripravljena tvegati in iti včasih v neznano, meni sprva strašljivo?

Res je pomembno, da si ob tem, če vidim, da v mojem življenju nekaj ne štima in da želim nekaj spremeniti, zagotovim podporno okolje. Podporno okolje, ki je in bo ob meni, ob teh spremembah. Ki velikokrat sprva niso enostavne. In, da se tega lotevam v svojem ritmu. Če so to čisto majhni koraki, je s tem vse OK. Še vedno so to koraki naprej.

In je čisto OK, smiselno in tudi varno za moj živčni sistem, da počasi selim stvari iz enega čolna v drugega, dokler ni vse preseljeno in lahko naredim še zadnji prestop ter dokončno zapustim stari čoln, ki mi v tem obdobju ne služi najbolje. 

Tako, da če iz svoje zgodbe odgovorim na vprašanje v naslovu “Obupati nad svojo potjo ali nadaljevati”

Iz mojih izkušenj življenje ves čas potiska naprej. Hočem ali nočem. Če ostanem na pajkovi mreži, kjer enostavno ni uspeha/ sreče pri lovu, mi bo življenje pokazalo, da nekaj ne štima, skozi svoja občutja, neuspešnost in nezadovoljstvo v življenju. 

Zakaj nas življenje ves čas želi potiskati naprej?

Ker nam želi samo najboljše. Vem, da je v trenutkih, ko je potrebno nekaj spustit in se odpreti na nekaj novega in neznanega, to zadnje kar želimo slišati. Ko bi včasih naredili vse za to, da se ni potrebno premakniti, iti iz cone udobja. 

A bom zapisala še enkrat; Življenje nam želi samo najboljše. Da najdemo najbolj optimalno lokacijo in pogoje za nas, da zacvetimo in živimo v obilju, radosti, blagostanju. Da se nam smehlja ob tem, ko vemo, da je naša mreža pod idealnimi pogoji in da se nanjo v obilju lepi samo najboljše od najboljšega.

Ko sem bivala v Ameriki, me je presenetilo, kako lahkotno podjetnice (s katerimi sem imela sodelovanje) menjajo projekte, podjetja. Testirajo.

Medtem, ko v Sloveniji zelo opažam prisoten strah in sram pred tem, da bi nekaj zaključili, nekje zaprli, pa mogoče začeli malo drugače znova ali pa z isto dejavnostjo preprosto poskusili drugje. Češ kaj pa si bodo drugi mislili.

In tudi sama sem imela precej dela s čiščenje sramu in bolečine po prvem spodletelem poizkusu podjetništva. Kot noj sem potisnila glavo za nekaj časa v pesek. 

Nisem mogla sprejeti, da pod tistimi pogoji, enostavno ni šlo več. Pa čeprav se mi je takrat zdelo, da delam vse prav. Vzela sem to kot življenjski poraz in za nekaj časa povsem obupala.

Hvaležna sem, da sem se lotila čiščenja teh zastalih čustev, sramu in strahu ter da lahko ponovno nadaljujem svojo pot. V skladu s sabo.

Ne vem kam me to pelje. Mogoče se zgodi, da čez par mesecev ugotovim, da mi tudi ta mreža ne ustreza ali pa ne ustreza na tak način in naredim kakšno spremembo. Lahko, da bo tudi takrat to sprva grozno strašljivo zame. Hkrati pa vem, da me vsaka izkušnja spuščanja in osvobajanja od starega, kar mi ne služi več in odpiranja na novo – kar je bolj v skladu z mano, opolnomoča in mi daje zaupanje, da si upam in da nadaljujem.  

Ker prej ali slej življenje pokaže, da nekaj ne štima. To čutimo in vidimo. In moja namera je res življenje v skladu s sabo, izpolnjenostjo, srečo. To pa želim tudi tebi in zato se javno izražam, delim svoje uvide in podporo s tabo.

Ker vem kako je biti sam v tem, ko imaš občutek, da te nihče ne razume in vem tudi kako je biti v tem podprt, razumljen. In to drugo je precej lažje. Zato imam tudi sama ob sebi različne tehnike, terapevtsko in coaching podporo, kar mi vse pomaga iti čez ovire, jih lažje spustiti in zaživeti sebe, srečno in izpolnjeno. 

Me pa sedaj zanima, če si se ti ob prebiranju bloga počutila vsaj malo podprto v tem kar se ti dogaja? Si dobila kaj več jasnosti glede svoje situacije?  Bom vesela, če odgovor podeliš z mano na info@anjanaralocnik.com.

Hvala ti za tvoj čas in trud. Že to, da prebiraš takšne vsebine, je zame znak, da si si res pomembna.

Maham v pozdrav,

Anja

Deli blog s prijatelji!