samoempatija

Samoempatija, zdravilo za strah

Samoempatija, zdravilo za strah

Blog je zapisan iz lastnih izkušenj in znanj. Če bi te vsebina preveč trigirala, te vabim, da se spoštuješ in blog zapustiš.

Vidim in razumem te, v kolikor bereš ta blog in se počutiš ujeto. Ujeto v smislu, da ne veš kako naprej in kam naprej, da se v tvojem življenju dejansko kaj premakne, spremeni na bolje. V smeri, ki si jo ti želiš.

NI ENOSTAVNO narediti naslednji korak v neznano, četudi še tako majhen. Niti približno ni enostavno.

Tudi jaz tale blog ustvarjam brez predstave, kam me bo pisanje vodilo. Čutim pa, da se želi nekaj izraziti.

 

“Pritisk na ramenih,

pljuča mi stiska,

noge šibijo,

vsi stran bežijo.

 

Jaz pa tako želim dati, 

ljubiti, objeti.

Samo kaj in kako se sprašujem?

 

Bo tega kdaj konec?

Ali je za tem koncem morda nek nov začetek?

Kaj se zgodi, če pokukam čez –

me bo odneslo stran ali vrnilo bolj k sebi?”

 

Bom pustila zaključni del odprt, kot vprašanje, da lahko najdeš svoj odgovor.

Bom pa v današnjem blogu podelila svoj odgovor, v kolikor ti kaj doprinese moja izkušnja.

Pesem je kar poletela ven iz mene in že s tem, ko sem jo zapisala, mi je prinesla blagodejnega vetra. Namreč dovolila sem si izraziti svojo bolečino. Svojo stisko.

In s tem sem si dala samoempatijo. 

Da je vse OK. Da je OK si priznati svoje strahove, omejitve, jih izraziti ( na različne načine- lahko skozi slikanje, petje, čustvovanje, pogovor s partnerjem ali terapevtom, pisanje, ples, …)  in se potem počasi, v svojem ritmu, pomikati naprej. Kot pesem govori – pokukati in tudi stopiti čez. 

Mene, iz mojih izkušenj, to vrača nazaj k sebi, k svoji resnični naravi. 

In ja, mi je velikokrat zelo strašljivo delati te korake, ker sem več desetletij živela v enih in istih vzorcih, bolečini, zamerah, jezi, prepričanjih, … ki so diktirala moj tempo in moj način življenja.

In iz tega vlaka strahu, vsaj meni, ni vedno enostavno stopat. Ko pa je tako udobno in znano na njem. Vse dokler ne vidim kam pelje. Samo, da se malo ozrem naprej, skozi okno, vidim dejanja svojih  prednikov, vidim odnose in situacije v otroštvu, ki pa niso več v skladu z mano. In takrat se prebudi v meni želja, da izstopim, čeprav v neznano in naredim nekaj drugače.

Kot delam danes, s pisanjem tega bloga in tem, da sem si že dopoldne privoščila masažo.

Ohh, kaj vse se mi je vklapljalo med masažo.

Množica misli in skrbi, kaj vse še moram in kaj bi še mogla. Ujetost v poplavi misli, čustev, neodločnosti, v stiski. Vse dokler – se nisem spomnila zdravila. Najbolj čudežnega zdravila, zame. Samoempatije.

“Ej, je OK če bluziš”, “Je OK, če si bla zdej pol masaže odsotna.”, “Je OK, če si polna skrbi”, “je OK, če se tega in tega enostavno ne morš zdle odločit”, “Vse je OK”, “dejva probat samo malo umirjeno in globoko zadihat, v telo, kolkr boš zmogla in met fokus na tem dihanju, tud če čist mal”, “kolkr lahk, OK?”

In v tistem, ko sem vzela svoje magično zdravilo, se malo pocrkljala ob svojem “bluzenju”, sem se lahko vrnila v telo, v trenutek, bila prisotna. Se povezala s trenutnim dogajanjem. In si dala priložnost, da se povežem tudi z drugo osebo. Za razliko od prvega dela masaže, ko sploh nisem bila prisotna, oz. me ni bilo tam na masaži prav zares.

Skozi to prisotnost in pomirjenost, ker sem se vrnila nazaj v prisotnost na mehak, nežen način. Skozi samoempatijo pa sem prišla tudi v stik s svojim notranjim dogajanjem. V stik z rešitvami za svoje težave in idejami kako naprej. Slika se je razjasnila.

“Stara” Anja bi bluzila še naprej. Bila kot balon misli in čustev, ki se ne premakne. Če ga počiš, se znova hitro nafila – ker mu je to edino znano. Se svaljkat v poplavi misli in čustev. 

In ja – je izziv stopit ven iz tega. FUL! Sploh, ker je zdravilo za to – nežnost, samoempatija. Ja kako %$”%#&” si bom to dala, če ne vem kako to izgleda?! Če nikoli nisem bila tega deležna?!

“Been there”. In zato sem tudi izgorela. Popravek, izgorevala. Ker nisem znala drugače. Ker nisem znala sebi dati nežnost, empatijo, sprejemanje. Ma kakšna ljubezen?! Od kje, kako?

Vseeno pa nisem želela biti več na vlaku strahu. Želela sem poskusiti drugače. Še vedno želim poskušati drugače. Da vidim kaj vse pa je mogoče zame. Kaj vse je mogoče, če se samo malo, mejčkeno odprem. 

Odprem na kontrast vsega, kar sem prej v življenju prejemala – na nežnost, samoempatijo, sprejemanje, ljubezen?

Kako si to dati? Kako začeti, s kom? Kje?

Jaz tega v svojem okolju nisem prejemala, zato sem poiskala pomoč. In še vedno širim krog ljudi, ki mi pomagajo in ki jim zaupam, ker še vedno ne zmorem sama. In to je OK, je del procesa, je del poti. 

Bila sem v podjetništvu in po 3 letih močno izgorela. 

Danes vidim zakaj – ker nisem poznala ravnovesja. Protiuteži za akcijo, produktivnost in dajanje. Ker nisem znala videla svoje vrednosti, nisem upala reči za pomoč, postaviti mej v dobrobit sebe in se pockrljati v stvareh, ki so ravno tako pomembne, kot aktivnost. In to so; nežnost, empatija, sočutje, ljubezen, radost, počitek, sproščenost, povezanost, podpora, sprejemanje. 

In da sem te stvari spoznala, jih ozavestila, izkusila, dala sama sebi, sem rabila pomoč. In še vedno jo rabim. Nisem popolna, sem samo človek. Se učim biti boljši človek vsak dan. Zase, za svojo družino in mogoče tudi zate, v kolikor bi kdaj potrebovala mojo pomoč.

Trenutno svojo pomoč nudim v pogovorni obliki, s pomočjo Transpersonalno kognitivne terapije, o kateri si lahko več prebereš na povezavi: LINK ali pa s pomočjo Reiki energetske terapije, o kateri si lahko več prebereš na povezavi: LINK.

Na kratko bom zapisala kako in kje meni pomagata Transpersonalno kognitivna terapija TCT in Reiki energetska terapija.  

V sklopu Transpersonalno kognitivne terapije TCT,  imam prostor, da se terapevtki izrazim, sem slišana, razumljena, sprejeta takšna kot sem. Pomaga mi na podporen, varen način sprostiti zastala čustva, transformirati omejujoča prepričanja in vzorce, ki me omejujejo. V sklopu terapije delam ciljno orientirano in sem ob tem (seveda ob podpori terapevtke) podprta tudi s pomočjo transpersonalnih nivojev, kar mi pomaga, da dobim nazaj svojo čisto, Izvorno energijo, ujeto v starih situacijah, drugih ljudeh, … za svoje delovanje in lažje soočanje z izzivi v življenju. 

Reiki energetska terapija pa je zelo sočutna in nežna terapija, podporna za telo, um in duha. V sklopu terapije občutim toplino, ljubezen, empatijo, nežnost. Kot najbolj topel in ljubeč objem mame, ki bi si ga jaz želela. Si spočijem, odklopim um in si s tem dam priložnost za ravnovesje v svojem življenju. Se tako med spočitostjo odprem na nove stvari in rešitve, kreativne ideje, ki si želijo vstopit v moje življenje, pa drugače ne morejo, ker je moje telo preobremenjeno s čustvi in moj um z mislimi. V sklopu terapije se uravnovesijo moji hormoni, energije v telesu, čakre, celice pa se napolnejo z visoko vibracijo čiste ljubezni, kar tudi služi kot preventiva boleznim. 

Jaz imam na svoji poti podporo obojega, ker sta mi ravnovesje in celovita podpora v življenju res pomembna.

Če začutiš, da bi si tudi ti želela podpore na svoji poti in želiš, da te pri tem podprem jaz, v kateri izmed zgoraj navedenih storitev, te vabim, da mi pišeš na email: info@anjanaralocnik.com. Za uvodni, spoznavni pogovor ali pa v primeru, da imaš kakšno vprašanje. 

Hvala za tvoj čas, prebiranje in podporo! Upam, da si od bloga odnesla kaj koristnega zase. Vabljena, da mi sporočiš svoje mnenje na email in da podeliš blog z žensko, mamo, prijateljico, hčerko, sosedo, … ki si prav tako želi stopiti bližje k sebi, pa mogoče ne ve kako.

Srce mi poje ob spisanem blogu, za katerega sem še zjutraj obupano mislila, da se nikoli ne bo zgodil. Srečna sem in ponosna nase! 🙂

Ob tem pa tebi, napolnjena z upanjem in radostjo, maham v pozdrav,

Anja

Deli blog s prijatelji!